Razprava o kavčih v parlamentu: največji doprinos k delavskemu gibanju po letu 1945

3. 5. 2026, 20:53

5 minut branja
Deli

Če bi Levica imela kanček smisla za samoironijo, bi letos 1. maj prestavila kar v sejno sobo. Ne na Rožnik, ne na kres, ne na uranak. V parlament. Tja, kjer se je v minulem tednu zgodil največji doprinos k delavskemu gibanju po letu 1945: razprava o kavčih.

Deveto kavčev. Devet. V Resnici so prešteli, Levica pa je potem naredila tisto, kar vedno naredi, ko jo ujamejo pri nečem otipljivem, merljivem, pohištveno dokazljivem: banalizirala. “Saj so samo kavči.” Seveda so samo kavči. Tako kot je “samo” nadomestilo “samo” nadomestilo, “samo” službena kartica “samo” kartica, in “samo” drobne ugodnosti “samo” drobne ugodnosti, dokler ne ugotoviš, da je prav zvestoba v majhnih stvareh tista, ki loči asketa od aparatčika.

V normalni državi bi bila razprava o kavču minorna. V Sloveniji pa je to državni lakmus: kdo si upa reči, da so privilegiji tudi problem, ko jih ima “prava” stran. In presenečenje tedna ni število kavčev. Presenečenje je, da se je nekdo sploh ukvarjal s tem. Novopečena poslanka Resnice je očitno naredila največji greh: pogledala je pod preprogo.

In glej ga zlomka: takoj dobi článek v Mladini. Ne zaradi kavčev. Zaradi “neprimernega obnašanja”. To je naša klasična liturgija. Ko zmanjka argumentov, pride etiketa. Ko zmanjka vsebine, pride karakterna diskvalifikacija. Ko zmanjka pojasnila, pride “kdo si pa ti”. Pri nas je to univerzalna valuta: če nekdo pokaže na problem, je problem tisti, ki je pokazal.

Zajem slike mladina.si

V tem trenutku bi moral v ozadju zavrteti Dubioza kolektiv in njihov 2013 manifest 1. maja, ker popolnoma opiše slovensko politično stanje, samo da pri nas ne teče rakija v potoku, ampak proračun. “Ni danas nije počeo svenarodni ustanak… Proleteri kao jedan žure do cilja… nozdrve golica miris roštilja.” (Še danes se splošno vstaja ni začela… Proletariat se kot eno telo mudi proti cilju… vonj po žaru jim draži nosnice. ) Pri nas seveda diši po takem rošitlju najmočneje na Rožniku, diši po sejnem bifeju v Državnem zboru in po tistem posebnem vonju, ki ga ima državni denar, ko ga nekdo razume kot moralno zasluženo lastnino vsepovsod.

In najboljše vrstice Dubioze so prav tiste, ki postajajo resničnost z vsakim letom bolj: “Radničke parole danas nema ko da nosa… i neće se pjevat Bandiera rossa… Zašto politikom kvariti dernek?” (Danes nihče ne nosi delavskih gesel… in pesem »Bandiera rossa« se ne bo pela… Zakaj bi s politiko pokvarili zabavo? ) Zakaj kvariti praznik dela s tem, da se pogovarjamo o delu?

Ker, iskreno, Levica je edina stranka, ki bi 1. maj lahko preimenovala v Dan dela, ampak v smislu: “dan, ko se dela, da se ne dela.” V njihovem svetu je ideal delavca tehnološki višek, ki “slavi Prvi Maj”, potem pa gre “v stečaj”, kot poje Dubioza. Samo da pri nas ne grejo v stečaj oni, ki so na kavčih. Grejo tisti, ki nimajo časa za kavč, ker imajo račune. Obrtniki, mali podjetniki, kmetje, mlade družine. Njim pa Levica razloži, da ne razumejo povezave med davki in državo. Seveda je ne razumejo. Oni jo samo plačujejo.

Ko gre za druge, je vsak cent škandal. Ko gre za njih, je vsak kavč “samo kavč”.

Nevihta prihaja

In ravno zato je ta kavčarska epizoda več kot standup. Je zatišje pred nevihto. Televizijske minute polni pohištvo, ker o resnih stvareh se še ne govori dovolj na glas. A nevihta prihaja. Javne finance so v razsulu, ekonomija ne raste, zamude so povsod, od zdravstva do investicij. To ni več vprašanje ideologije, to je vprašanje vzdržnosti. In ko bo treba reči “ne”, bo Levica naredila svoj standardni trik: vse bo obesila prihajajoči vladi.

Čeprav so sami štiri leta delali neumnosti, bodo razlagali, da so drugi krivi, ker zdaj popravljajo. In ko bo nekdo pokazal na račune, bo odgovor spet: banalizacija. “Saj je samo malo minusa.” “Saj je samo prehodno.” “Saj so samo številke.” Tako kot so “samo kavči”.

Ampak ravno tu je problem. Ni “samo”. Zvestoba se meri v malem. Če si zvest resnici, si zvest tudi pri kavču. Če si zvest skromnosti, si zvest tudi pri inventarju. Če si zvest delavcu, potem ne razlagaš o razrednem boju z dvema kavčema na poslanca in tretjim za kolektivno terapijo.

In ko bo nevihta udarila, si zapomnite: kavči niso problem zato, ker so kavči. Problem so zato, ker pokažejo refleks. Ko jih ujameš, rečejo “banalno”. Ko se ujamejo sami, rečejo “sistemsko”. Ko gre za druge, je vsak cent škandal. Ko gre za njih, je vsak kavč “samo kavč”.

Smo šli še korak dlje. Naredili smo politiko, ki praznuje nedelo kot ideologijo, delo pa kot nujno zlo, ki ga je treba čim bolj obdavčiti, regulirati in moralno sumničiti.

Srečen prvi maj. In pazite, da se ne usedete na napačen kavč. Pri nas je to že politična izjava.

Martin Nahtigal je zgodovinar, filozof in urednik revije Slovenski čas.

En odgovor na “Razprava o kavčih v parlamentu: največji doprinos k delavskemu gibanju po letu 1945”

  1. Trta

    Gospod Nahtigal, zelo dobro ste obrazložili, da naša Levica pravzaprav – 1.maj, dejansko praznuje NE-delo. In ker se s tem tako utrudijo – seveda potrebujejo kavč in tudi 2.maj…

Komentirajo lahko naročniki