Prve posledice zdravstvene reforme: 10 odhodov v enem mesecu – razpad sistema po volitvah?

Dober mesec dni je minil, odkar je v veljavo stopila novela Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). Gre za zakon, ki, če poslušamo leve aktiviste, končno jasno razmejuje javno in zasebno, tisti, ki bolje poznajo sistem, pa bi povedali še, da gre predvsem za to, da se zdravnike omejuje pri tem, kaj lahko počnejo v svojem prostem času, kar je najmanj ustavno sporno, saj posega tako v svobodno gospodarsko pobudo zdravnikov kot tudi diskriminira zdravnike v primerjavi z drugimi poklici.

Pred spremembo zakona so zdravniki opozarjali, da se bo zdravstveni sistem, ki že zdaj poka po šivih, morda dokončno sesedel. Eden večjih slovenskih medijskih portalov je te dni preveril, koliko zdravnikov je v dobrem mesecu zapustilo javne bolnišnice in večje zdravstvene domove zaradi omenjene novele. Našteli so jih deset, od tega tri dermatologe in dva oftalmologa, še eden o odhodu resno razmišlja.

Verjamem, da je sicer jasno levo usmerjena novinarka pridobila točne podatke, a sporočilo, ki ga ti podatki dajejo, je brez ustreznega konteksta razumljeno povsem narobe.

Deset se na prvi pogled zdi majhna številka za celotno slovensko zdravstvo, a ko upoštevamo, da smo samo v enem mesecu ostali brez treh dermatologov in dveh, morda treh oftalmologov, številke dobijo drugačno perspektivo.

Deset se na prvi pogled zdi majhna številka za celotno slovensko zdravstvo, a ko upoštevamo, da smo samo v enem mesecu ostali brez treh dermatologov in dveh, morda treh oftalmologov, številke dobijo drugačno perspektivo. Že pred sprejemom ZZDej je zdravniška zbornica opozarjala predvsem, da utegnemo ostati s povsem izpraznjenimi posameznimi oddelki. V prvem mesecu sta to dermatologija in oftalmologija. Pa je za nami šele prvi mesec veljavnosti zakona, ko so učinki dejansko manjši iz več razlogov.

Ustavna presoja in upanje na razumnejšo vlado, preden potegnejo radikalne odločitve

Zdravniški sindikat Fides je novelo zakona poslal v ustavno presojo. Mnogi zdravniki tako upajo, da bo zakonodajalce k pameti spravilo vsaj Ustavno sodišče in da zakon sploh ne bo veljal dolgo. Hkrati ima večina tistih, ki delajo delno v javnem, delno v zasebnem sektorju, še vedno veljavne pogodbe. Vse pogodbe sklenjene pred 21. majem letos namreč veljajo do izteka oz. do 21. maja prihodnje leto.

Za večino se ta trenutek stanje še ni spremenilo in upajo, da se tudi ne bo. Če in ko se bo, pa bodo učinki dejansko vidni.

Zdravniki niso neumni. Zavedajo se, da je pri večini specializacij v javnem sistemu mogoče dobiti več znanja, saj so sistemi in timi večji, hkrati pa v javnem zdravstvu pomagajo vsem, ne le pacientom z debelimi denarnicami.

A če so razmere v zasebnem sektorju bistveno boljše, bodo kakšno možnost tam tudi izkoristili. Posebej tisti, ki delajo v strokah, ki so zanimive za oba sektorja. Povedano drugače, lepotni kirurg bo kot poslanstvo (za manjšo plačo) rekonstruiral obraz žrtve prometne nesreče, popoldne pa za dodaten zaslužek še kak nos manekenke. Zdaj ga postavljamo pred zahtevno izbiro.

Izbiro, ki močno vpliva na delo, prihodke, kariero in to na dolgi rok. Mnogi večji del svojega dela opravijo v javni instituciji in le manjši del v zasebni. Če se torej odločijo za zasebni sektor, bodo v njem morali najti več dela kot do zdaj, da zapolnijo manko dela in dohodka, ki bo nastal po odhodu iz javnega. Takšnih odločitev zato ne sprejemajo na vrat na nos, sploh dokler ni povsem jasno, da bodo to odločitev morali sprejeti. Še slabo leto bo večina lahko delala po starem, medtem pa upajo, da morda vendarle poseže vmes Ustavno sodišče, morda celo volitve in vlada z opazno drugačno usmeritvijo.

Še slabo leto bo večina lahko delala po starem, medtem pa upajo, da morda vendarle poseže vmes Ustavno sodišče, morda celo volitve in vlada z opazno drugačno usmeritvijo.

Povedano drugače, med zdravniki vre, le deset pa se jih je že odločilo potegniti potezo in zapustiti javne zdravstvene domove in bolnišnice. Mnogi ostali pa razmišljajo, čakajo, upajo ali pa samo še niso našli dovolj stabilnih možnosti drugje, da bi jih že zgrabili in dali odpoved v svoji matični instituciji.

Razpad sistema – po volitvah

Čez eno leto bo slika bistveno drugačna. Če se nič ne spremeni, bodo mnogi prisiljeni prenehati delati pri zasebnikih. Pacienti, ki bi storitve sicer pri teh zasebnikih dobili, bodo podaljševali čakalne vrste, ki bodo vse daljše tudi zaradi zdravnikov, ki bodo v enem letu našli ustrezne druge možnosti in iz sistema odšli.

Povedano preprosto – nekaj zdravnikov bo iz javnega zdravstva odšlo in njihovo (neopravljeno) delo bo padlo na druge oz. predvsem podaljševalo čakalne dobe, ki bodo še daljše, ker nekatere storitve pri zasebnikih ne bodo opravljene. In opravljene ne bodo niti v javnem sistemu, ker ZZZS pač ni zavarovalnica, ampak socialistični planski načrtovalec operacij. Zato javne  ustanove več storitev niti ne morejo narediti in zato lahko pri zasebniku pregled dobite takoj. Ne gre za to, da isti zdravnik načrtno preusmerja paciente v svojo popoldansko zasebno prakso (razen izjem, ki jim je to treba preprečiti drugače). Večina v javnem zdravstvu več storitev ne more narediti, ker so pač omejeni z letno kvoto, ki jo določa ZZZS, v zasebnem sektorju pa te kvote nimajo.

Vse skupaj pa bo za zdravstveni sistem še dražje, saj bodo javne ustanove prisiljene iskati zunanje izvajalce za storitve, kjer ne bodo imeli svojih ljudi, ker bodo le-ti odšli, kot je že zdaj praksa denimo pri radiologih v marsikateri bolnišnici in zdravstvenem domu.

Ta trenutek smo lahko srečni, da se odločitve o spremembi karierne prihodnosti običajno ne sprejemajo v nekaj dneh in se ne sprejemajo, če obstaja upanje, da jih ne bo treba sprejeti. Bistveno bolj pa nas lahko skrbi, kakšne številke bo ista novinarka dobila, ko bo ob letu osorej znova povprašala bolnišnice, koliko zdravnikov je odšlo in katere oddelke so morali zaradi tega zapreti. Ampak to bo pač problem naslednje vlade. Člani te obstoječe pa bodo šli na volitve še pred dokončnim sesutjem, na soočanjih pa se bodo ponosno trkali po prstih, kako so kot prvi in edini do zdaj jasno razmejili javno in zasebno zdravstvo.

Če želiš stabilen pritok pacientov v zasebno zdravstvo, javno ne sme dobro delovati. In prav ob tej noveli si marsikdo, ki ima interes v zasebnem zdravstvu, dejansko mane roke.

Ampak če se zdravnik težko odloči, da zapusti javni sistem, svoje paciente in delo, ki ga ima rad – ko se enkrat bo odločil, ga bo še težje oz. praktično nemogoče dobiti nazaj. Takrat pa se sistem sesuje. Mnogih najbolj glasnih »zagovornikov« javnega zdravstva to niti ne moti. Če želiš stabilen pritok pacientov v zasebno zdravstvo, javno ne sme dobro delovati. In prav ob tej noveli si marsikdo, ki ima interes v zasebnem zdravstvu, dejansko mane roke.