Premier v prvi klopi in puklasta drža slovenskega katoličana

Leto dni pred volitvami se je v Sloveniji zgodil mali čudež. Ne ravno v Lurdu, bolj v Vatikanu, na Brezjah, v stolnici in, kot poroča Domovina, še na polnočnici v Trnovem. Robert Golob je odkril čar cerkvenih klopi. Če bi sodili po fotografijah, imamo predsednika vlade, ki je v zadnjem letu opravil več romanj kot marsikateri povprečen vernik v desetletju. Ni čudno, če si človek postavi vprašanje: koga premier v resnici išče: Boga ali vernike. Ampak odkrito povedano: bolj kot Boga trenutno potrebuje glasove.

Ni moja naloga, da sodim njegovo osebno vero. Bog vidi srce, mi vidimo urnik. In urnik je zelo zgovoren. Cerkev ga je doživljala tri leta predvsem v obliki zakonov, odlokov in intervencij: znižanje socialnih prispevkov za duhovnike, sistematično dušenje katoliških šol, napadi na katoliške ustanove in na versko prisotnost v javnem prostoru. V parlamentu njegova koalicija brez zadrege podpisuje vse, kar je usmerjeno proti veri. Na kulturnih odborih se Cerkev pretepa z najnižjimi populističnimi prijemi. Potem pa isti človek sede v prvo klop in pobožno posluša “Jaz sem pot in resnica in življenje”.

Eden najprodornejših intelektualcev mlajše duhovniške generacije dr. Gabriel Kavčič je pred kratkim v intervjuju za Zanima.me zelo natančno opisal naš problem: slovenski katoličan ima “puklasto držo”. Ko v cerkev vstopi oblastnik, se refleksno sklonimo. Hvaležni, da je prišel. Prepričani, da smo mi tisti “tam spodaj”, oni pa “tam zgoraj”, tudi v Božji hiši. Kot da velja neka skrita hierarhija: škof, župan, premier, potem šele vernik. Če je še kamera prisotna, se notranji revež v nas popolnoma razneži.

Ta drža ni nič drugega kot ostanek mentalitete, v kateri smo desetletja živeli. “Mi bomo poskrbeli za vas, vi pa bodite tiho in hvaležni.” Danes se isti vzorec nadaljuje v bolj polikani obliki. Premier pride v cerkev, verniki so ganjeni, da se je “pokazal”. Tisti, ki mu verjamejo, pravijo: morda se spreobrača. Tisti, ki ga poznajo, vedo: piar odlično deluje. Najlepše pa je, da oboji sedijo v isti klopi in gledajo isti oltar.

Premier pride v cerkev, verniki so ganjeni, da se je “pokazal”. Tisti, ki mu verjamejo, pravijo: morda se spreobrača. Tisti, ki ga poznajo, vedo: piar odlično deluje.

Brezje so bile šolski primer. Nenačrtovan obisk, skrbno pospremljen s fotografijami, objavami, čustvenimi odzivi. Tisti, ki Cerkev poznajo od znotraj, so pošteno priznali: vrata so odprta za vsakega, a to je bila piar akcija, ne romanje. Zloraba Cerkve za politični signal, kot je jasno dejal tudi dr. Kavčič. Isto velja za polnočnico v Trnovem: lepo, da je prišel od obložene mize čez cesto v prvo klop najbližje fare. A osebne vere ni treba fotografirati, ne potrebuje prve klopi, še manj napovedi v medijih.

Spoštovanje se začne pri zakonih, ne pri polnočnici. A težava ni le pri oblastniku

Jasno je treba povedati: nekdo, ki vodi politiko, ki duhovnikom reže pravice, ki kriči o izločitvi Cerkve iz družbe, ko mora utišati verski glas, nikakor ne more računati, da bo v Cerkvi razumljen kot “svoj”. Lahko pride kot grešnik – kot vsi mi. Kot poklicani k spreobrnjenju – kot vsi mi. Ne more pa pričakovati, da bomo njegovo navzočnost razumeli kot znamenje spoštovanja. Spoštovanje se začne pri zakonih, ne pri polnočnici.

Težava pa ni samo pri njem. Težava je pri nas. V nedeljo zjutraj k maši, v nedeljo popoldne pa na volitve, kjer obkrožimo stranko, ki zagovarja evtanazijo, razkroj družine, napade na katoliško šolstvo in odpravo vloge Cerkve v javnem prostoru. Potem pa čez teden jamramo, kako nas “preganjajo”. Ne, pregon pogosto začnejo naši lastni križci na volilnih lističih. To je elementarna nepismenost glede družbenega nauka Cerkve. In tukaj se bo treba nehati delati nevedne.

Težava pa ni samo pri njem. Težava je pri nas. V nedeljo zjutraj k maši, v nedeljo popoldne pa na volitve, kjer obkrožimo stranko, ki zagovarja evtanazijo, razkroj družine, napade na katoliško šolstvo in odpravo vloge Cerkve v javnem prostoru.

Če hočemo biti resna skupnost, moramo začeti pri sebi. Potrebujemo veliko bolj jasno poučevanje o tem, kako vera preko vernikov posega v skupno javno življenje. Potrebujemo duhovnike in laike, ki bodo vernikom razložili, da ni vseeno, komu daš glas. Da ne moreš hkrati z enim dihom moliti “zgôdi se tvoja volja”, z drugim pa podpirati program, ki sistematično ruši tisto, kar Cerkev uči o življenju, družini, svobodi vesti in vzgoje.

Enako resnost pa gre pričakovati do Cerkve kot institucije. Preteklost je polna trgovanj z oblastjo. Dovolj tihega dogovarjanja z ljudmi, ki rušijo Cerkev čez teden od znotraj zato, da so lahko ob nedeljah »slavljeni« z dikcijo »tem zaupamo«. Napadi na Cerkev danes niso obrobna folklora. So del programa. To ni čas za mlačno diplomacijo, ampak za jasno besedo: ta in ta politika je antikatoliška. Dokler se bomo bali to izreči, bomo še naprej gledali, kako se premier v prvi vrsti zadovoljno nasmiha, njegovi poslanci pa dan kasneje na odborih razgrajujejo naš način življenja.

Če premier išče Boga, ga bo našel tudi v zadnji klopi in brez fotografov

Naj bo torej zelo preprosto. Cerkev je vedno odprta za vstop. Nihče nima pravice kogarkoli iz nje poditi. Hkrati pa vernik nima nobene dolžnosti, da komurkoli igra kuliso. Če premier išče Boga, ga bo našel tudi v zadnji klopi in brez fotografov. Če išče vernike, je prav, da mu ti enkrat rečejo: dovolj je. Ne bomo več dekoracija vašega piarja. Imamo lastno hrbtenico. In lastno pamet.

Orodja za prepoznavanje imamo. Družbeni nauk Cerkve ni knjižni okras, ampak kompas. Na vrhu Cerkve pa se bo moralo nehati z izumljanjem vedno novih načinov, kako “sodelovati z oblastjo”, ki te hkrati politično mlati. Ko te kdo sistematično napada, je čas za strnjene vrste. Ne v službi stranke, v službi resnice. In resnica je tu zelo preprosta: človek, ki v politiki deluje proti Cerkvi, v cerkvi nima posebnega simbolnega privilegija. Samo dodatno odgovornost. Vendar, če si želimo tega od svojih pastirjev, jim moramo zagotoviti tudi pomoč in podporo, ki jo potrebujejo. Znanja, izkušenj, poguma in kapitala je med slovenskimi katoličani dovolj. Kajti pastir je tukaj, da obvaruje čredo pred volkovi ampak tega ne more narediti, če se ovce same mečejo v gobec volkovom.

Boga Golob ne bo pretental. Vernike pa še lahko. Če mu to dovolimo. Zato je čas, da se puklasta drža slovenskega katoličana počasi zravna. Ne da bi koga izganjali iz cerkve. Ampak da bi prenehali izganjati razum iz lastne glave.