Maximarket je ponovno odprt. Zamenjali so 200 ventilov, pip, armatur in zalogovnikov tople vode ter osemdeset odstotkov vodovodne napeljave. Da je ljubljanska trgovinska ikona po treh mesecih naposled znova zaživela, je bilo potrebno vložiti slabega četrt milijona evrov, so sporočili iz Mercatorja.
In vzrok? V sistem pitne vode je prišla voda iz Ljubljanice, prek umazane vode pa mikroorganizmi, ki so nato ustvarili trdovratni biofilm, ki je kljuboval dezinfekciji. »Šlo je za pestre mikrobne združbe v vzorcih – bakterije, ki so pogosto prisotne v odpadni vodi,« je razložil predstavnik podjetja, ki se ukvarja z zaznavo in reševanjem kontaminacije.
Ena trgovina in nekaj lokalov, preko 500 potrjeno okuženih, neuradno pa več kot tisoč, saj vsi niso imeli enako hudih posledic in niso iskali zdravniške pomoči. Četrt milijona evrov škode, pri čemer se vodovodno napeljavo, četudi je to sorazmerno drago, da zamenjati. Ironiji, da se je zadeva zgodila ravno na točki, kjer se redno srečuje politična elita Slovenije, ki jo je zato incident tudi nadpovprečno prizadel, se bomo tokrat izognili.
Malo Ljubljanice proti kubičnim metrom komunalnih odplak
Malo Ljubljanice, za katero župan Zoran Janković že leta obljublja, da bo kmalu na ravni čistosti primerne za kopanje, je bilo dovolj, da so škodljivi mikrobni biofilmi nastali v vodovodnem sistemu veleblagovnice in po več mesecih dezinfekcije le ta ni bila uspešna – cevi je bilo potrebno zamenjati.
Bistveno večjemu sistemu pitne vode v kratkem grozi še nekaj bistveno hujšega. Gre za ljubljanski vodonosnik, območje, ki napaja vodovodni sistem skoraj celotne Ljubljane in s tem zagotavlja vodo tako prebivalcem Ljubljane kot tudi vsem delovnim migrantom, turistom, dijakom in študentom, skupaj približno 400.000 ljudem.
Dobesedno čez vodno zajetje Mestna občina Ljubljana gradi kanalizacijski vod, ki bo dnevno čez to območje pretakal tri milijone kubičnih metrov – ne Ljubljanice, pač pa komunalnih odplak. Če sem se v Ljubljanici že kdaj kopal, četudi nehote, ko sem se prevrnil s kajakom, se v odplakah, ki bi jih prenašal kanal C0, zagotovo ne bi.
Kanal že po standardu pušča, da ne govorimo, kakšne vplive nanj bi lahko imeli nihanje podtalnice in morebitni potresi, ki jim Ljubljana, vsaj delno je izpostavljena. Da o terorističnem napadu niti ne govorimo. Kopica strokovnjakov, hidrologov, zdravnikov, in drugih opozarja. Mestna občina je dosedanja gradbena dovoljenja pridobila z goljufijo in tako izigrala očitno več kot potrebno presojo vplivov na okolje. Glede na dokumentacijo je kanal, po katerem se bo dnevno pretakalo 3 milijone kubičnih metrov odplak, za okolje približno ekvivalenten kot kozolec ali čebelnjak, sodeč po dovoljenjih in nezahtevanih presojah vplivov na okolje.
Tri mesece je trajalo zaprtje Maximarketa in obnova, samo Maximarket pa je v tem času izgubil 1,2 milijona evrov. Si predstavljate, o kakšni škodi bi govorili, če bi se z vodo okužilo več sto tisoč ljudi, ko bi obstala celotna Ljubljana, ko bi v celotni Ljubljani iz pip tekla z odplakami okužena voda. Nevšečnosti prebivalcev, ki bi jo odnesli brez hujših posledic in bi za desetletja ostali brez pitne vode, se skrijejo pred množico smrti, ki bi jih okužba prinesla ranljivejšim slojem prebivalstva mesta.
Vodovodni sistem v eni trgovini je bilo mogoče zamenjati. Milijonov kubičnih metrov proda, skozi katerega se filtrira voda, ki se steka v ljubljanski vodonosnik, ne bo mogoče. Če je »malo Ljubljanice« v ceveh Maximarketa ustvarilo trdovratni biofilm, ki je mesece kljuboval dezinfekciji, si lahko predstavljamo, kakšni mikrofilmi bi nastali ob izlivu fekalij na območje, ki ga tehnično niti ni mogoče dezinficirati.
Zakaj sploh tak projekt?
Ob tem se nam poraja vprašanje, kako je sploh mogoče, da je prišlo do gradnje kanalizacijskega voda, ki bo odplake v Zalog prenašal iz dobrih štirideset kilometrov oddaljenih Vodic in Medvod. Na prvi pogled lahko hitro pokažemo s prstom na krivca, investitorja v projekt – Mestno občino Ljubljana, do neke mere tudi dolgoletnega župana in glavnega zagovornika projekta Zorana Jankovića ter vodilne v Voka-Snagi.
Večji kot je projekt, večja je provizija in gradnja kanala C0 je vsekakor megalomanski projekt. Omenja se celo kot eden največjih infrastrukturnih objektov pri nas. Interes na tej strani je jasen. Potem je tukaj tudi Evropska unija. Tista Evropska unija, ki bi rada bila svetovni pionir na področju zelenih politik, projekt izdatno financira. In nastajanje takšnih projektov tudi vzpodbuja, saj je pri megalomanskih projektih, kot je C0, bistveno lažje pridobiti evropska sredstva, kot če bi denimo občina Vodice sama zase zgradila kanalizacijski sistem, na domačem terenu, tam, kjer je najbolj smiselno.
Stroka s tega področja je namreč jasna, da je odpadne vode najbolje reciklirati in prečiščevati čim bližje izvora njihovega nastanka. Zagotovo torej ne 40 kilometrov stran.
Ne na mojem dvorišču
A netočno bi bilo krivdo zvračati le na velike igralce, kot sta MOL in EU. Del je nosimo tudi mi, posamezniki, občani, državljani. Delno, ker si izvolimo takšne lokalne in državne politike, ki izvajajo takšne projekte, delno pa tudi zato, ker mi sami od njih to zahtevamo. Gre za obnašanje, ki se mu v angleščini reče “nimbyizem”. Beseda je skovanka iz kratice »Not in my back-yard – ne na mojem dvorišču«.
Ena izmed preteklih občinskih uprav občine Vodice je za rešitev kanalizacije Vodic in okoliških vasi imela v načrtu izgradnjo nekaj manjših čistilnih naprav, na katere bi priklopili po nekaj sosednjih vasi. Do realizacije ni prišlo zaradi zamenjave občinske oblasti pa tudi dejstva, da pač nihče noče biti »sosed čistilne naprave«.
Če bi postavili več manjših čistilnih naprav, bi bil vsaj del vasi, če ne že vse, že danes priklopljen na trajno rešitev, ki bi bila cenejša, učinkovitejša in varnejša. Če bi katera od čistilnih naprav v nekem trenutku odpovedala, bi vskočile druge, sistem bi bil neodvisen od velikega mesta v bližini, ki je znano po tem, da za svoje občane običajno kar dobro poskrbi, drugi pa naj plačujejo. Ja, v mislih imam avtobusno in prometno ureditev, parkiranje in odvoz smeti. Vaške čistilne naprave bi omogočale tudi, da bi lahko vse vasi dobro izkoristile gravitacijo, ki je v primeru enega velikega kanala pač ne bodo mogle v tolikšni meri.
Ampak potem bi imeli čistilne naprave v več vaseh. Tega pa seveda nočemo, kajne. Ker nihče ne želi biti sosed čistilne naprave. Rajši gradimo megalomanski kanal, ki bo ogrozil pitno vodo za prestolnico, si pri tem odrežemo debele provizije in se trkamo po prstih, kakšne velike projekte za zaščito okolja smo izvedli, pa da ni v moji soseski. Mi vsi, od župana najlepšega mesta in evropskega birokrata do zadnjega občana, ki takšnega župana in birokrate voli in od njih to zahteva, tako da protestira proti bolj smiselnim rešitvam, ker bi se zgodile v njegovi bližini, hkrati pa je tiho, ko se na njegov račun gradi megalomanski nevaren projekt.
Ko si boste čez čas iz pipe v kozarec natočili odplake, lahko prekolnete domače in evropske politike in birokrate, ki so vam zakuhali to godljo – in se takoj zatem pogledate v ogledalo, saj ste jim pri tem izdatno asistirali – s svojimi volilnimi izbirami in (ne)izbirami protestov, ki se jih (ni)ste udeležili.
Komentirajo lahko naročniki