Ljudstvi sta spregovorili; v dveh državah EU dobivamo novo, drugačno oblast od prejšnje. Rezultati madžarskih volitev so bili nedvoumni: država se po šestnajstih letih poslavlja od Orbana in pozdravlja Petra Magyarja. V Sloveniji je stanje bolj nejasno, vendar vse kaže na to, da se po štirih letih poslavlja Golobova vlada in se na obzorju riše nova, desnosredinska, Janševa.
Če dogajanje v Ljubljani (zaenkrat) v Bruslju spremlja le malo političnih analitikov, je »revolucijo« v Budimpešti poleg Bruslja z olajšanjem spremljala in navdušeno pozdravila (skoraj) celotna Evropska unija. Tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen ni skrivala evforije, da se »Madžarska vrača na evropsko pot«.
Če je Vance tvoj največji prijatelj, ki mu ni ime Vladimir…
Orban je za EU predstavljal ogromen trn v peti; v zadnjih letih se mu je tudi večina desnosredinskih politikov odrekla ali pa ga je vsaj precej bolj zadržano zagovarjala. K temu so nedvomno pripomogli njegovi avtokratski prijemi; le redki so oporekali tezi, da je Orban »ugrabil državo«. Še bolj pa ga je od drugih desnih voditeljev oddaljil njegov proruski odnos do agresije v Ukrajini. Med drugim je z vetom blokiral 90 milijard evrov vredno posojilo Unije za Kijev.
Med voditelji EU sta se za Orbana zavzela slovaški (levi) populist Robert Fico in češki premier Andrej Babiš. Ostali so bili previdni. Italijanska premierka Giorgia Meloni, ki trdno podpira politiko EU do Rusije, ga je označila za »prijatelja«. Bolj glasno se je zanj zavzel minister Salvini, vodja Lege, ter nekateri suverenistični politiki po vsej EU: Francozinja Marine Le Pen, Nemka Alice Weidel in Španec Santiago Abascal. Orban je bil sicer deležen glasne podpore nekaterih, v EU ne najbolj spoštovanih voditeljev, kot so Donald Trump, Benjamin Netanyahu, Aleksandar Vučić in Argentinec Javier Milei. Zanj je nedvomno navijal tudi Vladimir Putin.
Pred volitvami je v Budimpešto pripotoval JD Vance, ki je na Orbanovem predvolilnem shodu obtožil Bruselj, da se vmešava v madžarske volitve – brez kančka samoironije. Prihodu ameriškega podpredsednika v Vatikan je sledila smrt papeža Frančiška; tokrat je Vance verjetno zabil še zadnji žebelj v krsto Orbanove porazne volilne kampanje.
Golobovo strašilo bledi, ampak…
Tudi Janez Janša je bil glede Orbana zadnje čase precej previden; po volitvah se je osredotočil predvsem na dejstvo, da je Magyarjeva stranka Tisza članica Evropske ljudske stranke (EPP), tako kot SDS. Golob, in z njim tudi vsa slovenska levica, pa bo precej težje strašil Bruselj, da bi Janševa izvolitev za predsednika vlade pomenila resno grožnjo za EU, ker naj bi šlo za Orbanovega tesnega prijatelja. Janša je bil slovenski premier, ko je država prevzela evro, in tudi, ko je vstopila v schengensko območje. Med prvimi je obiskal Kijev po ruskem napadu. V odsotnosti »prijatelja« Orbana bodo zato v Bruslju težje sprejeli tezo, da Janša ogroža EU.
Bo pa zato levica lahko bolj utemeljeno kazala s prstom na »partnerstvo« morebitne desnosredinske vlade s populistično, suverenistično in prorusko Resnico, četudi slednja ne bo vstopila v vlado. Ne glede na to, da si je dogovor s Stevanovićevo stranko želel tudi Golob sam.
Dejstvo, da je bil Stevanović s podporo desnosredinskih strank izvoljen za predsednika Državnega zbora, bo verjetno najmočnejši argument slovenskih »prišepetovalcev« bruseljski politiki in medijem, da imamo »nevarno« populistično desno vlado. Očitki, da je Resnica »proruska«, pa bodo težko Bruselj resno vznemirili, posebej če stranke v vladi sploh ne bo.
Stevanovićev morebitni obisk Moskve v vlogi predsednika DZ bi seveda upravičeno dvignil marsikatero obrv in posredno skazil ugled nove slovenske oblasti. Za novo vlado bo zato ključnega pomena tudi imenovanje kredibilnega in v EU spoštovanega zunanjega ministra ali ministrice.
Ljubljana – Bruselj – Ljubljana
Bruseljski odzivi na (verjetno) prihajajočo slovensko desnosredinsko vlado bodo, kakor vselej, v veliki meri odvisni od sporočil, ki jih bodo tamkajšnje institucije in mediji prejemali od slovenske levice in njenih »neodvisnih« strokovnjakov. Sodeč po preteklih izkušnjah Janševih vlad (in tudi z Bajukovo ni bilo drugače) bo prevladoval leitmotiv, da desnosredinska vlada ruši pravno državo in Slovenijo »orbanizira«. »Izraelski« prisluhi, ki jih je Golob sam promoviral v Bruslju, pa so to tezo oslabili, saj nekdanja pravosodna ministrica in drugi, ujeti v prisluhih, v angleškem jeziku razkrivajo, kdo v Sloveniji vleče niti.
Čeprav Janše ne bodo več povezovali z Orbanom, pa lahko pričakujemo, da bodo bruseljski novinarji ponovno pisali o vladi, ki jo sestavlja »podpornik Trumpa«. Za to stigmo nosi breme Janša sam.
Madžarski komisar in Marta Kos
Na Madžarskem bodo zdaj pod posebnim drobnogledom vsi »Orbanovi možje«. Nekateri bruseljski mediji so začeli špekulirati o usodi madžarskega komisarja Olivérja Várhelyija, ki naj bi ga Magyar želel prisiliti v odstop zaradi domnevne prisluškovalne afere.
Spomnimo, da bo prihodnji teden na odboru za zunanje zadeve Evropskega parlamenta potekalo zaslišanje slovenske komisarke Marte Kos zaradi novih navedb o njenem domnevnem sodelovanju z nekdanjo jugoslovansko tajno službo. V Bruslju se menjavam komisarjev po menjavi nacionalnih vlad strogo izogibajo, zato usodi Várhelyija in Kosove zaenkrat nista povezani.
Ni dvoma, da Madžarska po šestnajstletni vladavini Fidesza ni bila vzorna demokracija. Se pa lahko upravičeno vprašamo, ali niso bile nekatere ocene vsaj nekoliko pretirane.
Se lahko »ugrabljeno državo« »osvobodi« z dvotretjinsko večino na volitvah?
Bruseljski mediji so bili pred volitvami precej skeptični do anket, ki so kazale na Orbanov poraz. Skrbele so jih morebitne nepravilnosti in Orbanov domnevno vsesplošni nadzor nad mediji ter »ugrabljeno državo«. Ni dvoma, da Madžarska po šestnajstletni vladavini Fidesza ni bila vzorna demokracija. Se pa lahko upravičeno vprašamo, ali niso bile nekatere ocene vsaj nekoliko pretirane. Avtokrati ali celo »diktatorji«, kakor je pred desetimi leti takratni predsednik Evropske komisije Juncker bolj ali manj šaljivo naslovil Orbana, namreč redko izgubijo volitve z dvotretjinsko »ustavno« večino.
Z zadovoljstvom ugotavljamo, da se »ugrabljene države« lahko tudi po dolgih letih »osvobodijo« na volitvah. Še bolje pa je, če z dokaj redno menjavo oblasti in vodilnih garnitur do ugrabitve sploh ne pride.
2 odziva na “Orbanovo slovo; v Bruslju evforično slavijo, v Moskvi in Washingtonu pa se držijo za glavo”
Saj novi PM ni levičar. Glede Ukrajine in njenega članstva v EU ima ista stališča, glede migracij tudi, prav tako ni za pričakovati, da se bo na vrat na nos skregal z Rusijo. Ok. Bo požegnal 90 milijardno darilo Ukrajini, a glede tega bo še vse politike v EU bolela glava, ko bodo morali povedati svojim volilcem, da so jih nategnili. Tudi tisti, ki mu danes čestitajo imajo doma ne več kot 15 % podporo. Macron je praktično na nuli, Mertz bi bil srečen, če bi imel 20%, Starmer je prav tako na nuli, Melonijevi se izteka in bo plačala to, da je nategnila pol Italije…. Evropa nima nobenega razloga za kakršno koli slavje. Potaplja se.
Madžarski socialisti in zeleni ipd. niti v parlament niso prišli. Tako, da ne vem kaj t.im. levičarji praznujejo?
V Moskvi se prav nič ne držijo za glavo. Orban je podprl vseh 19 sankcij proti Rusiji. Lahko bi jih ne podprl. Samo Srbija se v Evropi ni pridružila sankcijam proti Rusiji. Edino kar je jasno in glasno povedal je, da EU dela svoj energetski samomor in s tem seveda tudi gospodarski. Bližnja zgodovina časa bo pokazala, da je imel povsem prav. Proti je bil 90 milijardnemu darilu Ukrajini zaradi tega, ker mu je Zelenski pobalinsko in v dogovoru z EU zaprl naftovod po katerem je dobival iz Rusije vsaj za 1/3 cenejšo nafto, kot preostala EU.
V Rusiji so povedali, da bodo sodelovali tudi s to vlado. Po potrebi seveda. Kolikor jim bo to koristilo. Ni Rusija odvisna od 10 milijonske Madžarske. Če tistih par litrov prodajo Madžarom ali pa tudi ne. Lakota pa nafti po svetu je neizmerna.
Edino kar sedaj Rusija ne more računati je, da se novi PM pod pritiskom Bruslja ne bo udeležil proslave 9 maja v Moskvi. A tam bodo tudi to preživeli, če so že Stalingrad.
Se bo pa Orban moral zamisliti. Vse do obiska ameriškega podpredsednika in podpore Trumpa so ankete kazale precej izenačene rezultate. Njegova odkrita podpora Izraelu in ZDA ga je stala. Kar je preveč je pa preveč, so rekli volillci. Sicer je dober politik a tokrat je narobe seštel. Vsak se enkrat ušteje!
Komentirajo lahko naročniki