Ne v naslednji vojni, dobrodošli pri iskanju tega, kar je vredno vedeti

Kako začeti?

»Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo. Danes smo na začetku nečesa velikega, hvala za zaupanje.« Res je. Začenši novo zgodbo, nov medijski projekt z uporabo povedi, ki ji gre v najboljšem primeru očitati neizvirnost, v najslabšem pa ceneno plagiatorstvo, ni dobra popotnica. Tudi če bo iz njega res nastalo nekaj velikega. Toliko bolj, ker se mediju ne spodobi jadrati na misli politika, če ta ni obče priznana legenda, ki je pri Bogu vsaj že kakšno desetletje.

Pa vendar, tudi Anže Logar s svojo vratarsko primero ni izumljal tople vode. Iztrgal jo je iz citata ameriškega inovatorja Alexandra Grahama Bella, ki gre takole: »Ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga; vendar pogosto z obžalovanjem strmimo v zaprta vrata tako dolgo, da novih odprtih vrat ne opazimo.«

Toliko o izvirnosti.

In ker tudi mi brez obžalovanj stopamo skozi nova odprta vrata, poskusimo drugače: »Dobrodošli v naslednji vojni!« Glede na bojevito razpoloženje in obče stanje duha v slovenski in svetovni politiki bi bila primera o vojnih razmerah kar na mestu. Da je »jezik vojne izrinil govorico miru«, če navedemo še enega politika iz tostranstva, za domačo politično sceno drži kot pribito. Milan Kučan je jezika vojne sicer obtožil evropske državnike, ki se, »tako kot pred veliko vojno, kot mesečniki prepuščajo toku, ki lahko vodi v morebitno novo svetovno vojno, hujšo od vseh dosedanjih.«

In res, nedaleč stran divjajo tiste prave vojne, kjer »nisu scene iz filmova, tu nema statista, krv je slana, ljepliva,« če končno citiramo nekoga iz onostranstva. A prav tisti prejšnji, Kučanov citat, ki s prstom kaže na podpornike žrtve, namesto na agresorja, priča, v kako zmedenih časih živimo. Časih, ki brišejo ločnico med prav in narobe, med dobrim in zlim. V časih, ko se še en bivši predsednik republike Slovenije javno, pokroviteljsko, skoraj privoščljivo postavi na stran zla z besedami: »Nekdo mora povedati, da je Ukrajina doživela poraz. In jaz sem pač to povedal.« Danilo Türk, še vedno se borijo!

In ko gledamo srce parajoče fotografije trpljenja iznakaženih civilistov v Gazi, ki jih vojščaki absolutnega zla, teroristi Hamasa, izrabljajo za živi ščit pred Izraelsko vojsko, ta pa se na to pri doseganju svojih ciljev pretirano ne ozira, ogorčeni ovržemo premiso o boju dobrega proti zlu, ali ga celo razumemo v obratnem smislu.

Jasno, tvegam očitek, da stvari niso tako preproste in nemara res niso. Ste vedeli, da je na Dan D – prvi dan izkrcanja v Normandiji – od bomb zaveznikov umrlo skoraj toliko francoskih civilistov kot zavezniških vojakov od nemških granat, topov in strojnic? Med bombardiranji pred in med invazijo pa je življenje izgubilo med 25.000 in 40.000 prebivalci tega dela Francije? In zakaj že je bilo zaveznikom treba februarja 1945 na Dresden vreči 3.900 ton bomb in mesto požgati do tal z ženskami, starci in otroki vred? Zakaj je bilo Američanom treba odvreči atomski bombi na nedolžne prebivalce Hirošime in Nagasakija? In nenazadnje, zakaj že je bil potreben partizanski odpor, zaradi katerega je Slovenija vojno končala z enim najvišjih odstotkov smrti med prebivalstvom?

V tovrstnih početjih so številni takrat in še danes prepoznavali sledi vojnih zločinov, manifestacijo zla nad nedolžnimi ljudmi. Še posebej upravičeno in razumljivo, če jih je to zadelo na osebni ravni. A v zgodovini so ostala zapisana in opravičena kot neizogibna pot k zmagi nad naci-fašizmom, k ultimativni zmagi dobrega nad zlim.

 Tu smo z namenom zbezati bralca iz miselne cone udobja, izzvati njegov intelekt, načeti prepričanost v lasten prav, ga povabiti v preizpraševanje že ustvarjenih predstav.

Stavimo na razmišljujočega bralca

Za prepoznavanje ločnice med prav in narobe, kar vodi do manifestacij dobrega in zla, pa je nujno iskanje, odstiranje in razumevanje resnice. Ne večih resnic, ki so s svojim relativizmom zgolj stranski kanali na poti do spoznavanja absolutne resnice, ki obstaja v jedru stvari. In prav to je, oziroma bi moralo biti, osrednje poslanstvo novinarskega dela: iskanje resnice stvari. S ponižnim zavedanjem, da je priti povsem do dna prav vsaki stvari, vsaj na kratek rok, misija nemogoče. A vodilo mora biti narediti vse, kar je v naši moči, da se ji čim bolj približamo in smo pri tem resnicoljubni in intelektualno pošteni.

Prav to nameravamo početi v novem mediju Zanima.me, ki ga ravnokar prebirate. Pri tem bomo drzni, provokativni, morda kdaj še kaj več od tega. Vse z namenom zbezati bralca iz miselne cone udobja, izzvati njegov intelekt, načeti prepričanost v lasten prav, ga povabiti v preizpraševanje že ustvarjenih predstav.

Pri tem bomo pogosto imeli prav, tu in tam pa se bomo tudi motili, kot se, z mnogo hujšimi posledicami, kdaj motijo strategi nekdanjih in današnjih vojn. Zato ni naša želja, da verjamete vsemu, kar bomo zapisali in povedali, temveč da o tem razmišljate. Razmišljujoči bralec je tisti, na katerega stavimo in se zanašamo, da razume in ceni takšno držo. In jo nenazadnje tudi podpre s sklenitvijo naročnine, ki nam omogoča naše poslanstvo opravljati neodvisno in suvereno. Mnogi ste to že storili in omogočili ta medij. Hvala vam, ker niste videli in ste verovali.

Dobrodošli na Zanima.me. Za vas bomo poiskali, kar je vredno vedeti.