Zmote, ki jih o konklavu prodajajo mediji in šovbiznis

Pretekla dva tedna minevata v znamenju slovesa papeža Frančiška. Refleksij in razglabljanja o njegovi zapuščini je bilo te dni vsekakor dovolj in preveč.

Zdelo se je, kakor da bi se nekateri politiki in drugi družbeni veljaki zbudili iz spanja ter se zavedeli, da je sedaj čas, da se točijo solze ter objokuje njegovo smrt. Komentatorji s(m)o tekmovali v tem, kdo bo bolj precizno ocenil njegov pontifikat ter skrbno izbirali besede, da bi tudi kakšno stranpot predstavili olepšano. Tako daleč je šlo, da smo enega najbolj slovesnih pogrebov papežev v zadnjih desetletjih ter razbijanje zgodovinske bazilike za izdelavo novega groba označili za popolno preprostost, čeprav je bil edini zares skromno – skoraj nevidno, napol kazensko, tako se je vsaj zdelo – pokopan le papež Benedikt XVI. Mimogrede, vsi papeži prejšnjega stoletja imajo bistveno bolj preproste grobove, kakor zadnji Petrov naslednik.

Sedaj je ves ta kraval mimo in začenja se misel na novega papeža. Po župnijah se prošnje za pokojnega svetega očeta počasi prevešajo v prošnje za to, da bi kardinali prav prepoznali, koga Gospod Bog želi na mestu poglavarja Katoliške Cerkve.

»Sveti sedež je izpraznjen, a pisarne v Vatikanu že pokajo od pritajenega vznemirjenja – ne zaradi žalovanja, temveč zaradi tihega pričakovanja. Končno nekaj akcije,« je cinično zapisal neki kolumnist te dni, pri tem pa dobro povzel, kaj se dogaja v družbi: marsikomu je vsa kolobocija okrog menjave v Vatikanu samo dober šov, nič drugega. Režiserski izdelki, kot so serija The young Pope, nedavni film (z neumnim zaključkom) Konklave in podobni trilerji, so javnost prepričali, da je konklave le politična igrica starih mož, ki se borijo za stolčke.

Delno se pravzaprav strinjam. V preteklih dveh tednih sem denimo sklenil, da do konca devetdnevnega žalovanja za papežem Frančiškom v medijih ne bom dajal nobenih komentarjev na temo konklava. Neredki medijski delavci namreč niso zgolj točili krokodiljih solz zaradi nesmiselnega poudarjanja skromnosti in preprostosti Frančiškovega pogreba, ampak je poleg solz priteklo tudi nekaj sline ob misli na intrige in igrice, ki bodo morda spremljale sledeči konklave.

Neredki medijski delavci niso zgolj točili krokodiljih solz zaradi nesmiselnega poudarjanja skromnosti in preprostosti Frančiškovega pogreba, ampak je poleg solz priteklo tudi nekaj sline ob misli na intrige in igrice, ki bodo morda spremljale sledeči konklave.

To nam kot družbi ni v čast. Tudi razna razglabljanja o morebitnih papabilih, favoritih javnosti, ki prežemajo celo katoliške medije, so pravzaprav slabo prikrito dejstvo, da večina ljudi konklava niti ne razume. Mnogi vidijo samo žur, našemljene dedce, ki se zaprejo v neko staro kapelo, se notri kregajo, čemur sledi sveto piromanstvo in buljenje v dimnik.

Katerikoli že, bo naš

Ob tem je treba poudariti, prvič, da je vsaj za katoličana pravzaprav povsem nepomembno, kdo točno bo novi sveti oče. Kdor bo, bo naš. Nisem prepričan, da je to poudarjanje osebnosti in dela posameznega papeža sploh najboljše za Cerkev. Zgodovinsko namreč ljudje niti niso dobro vedeli, kdo je papež. Bil je daleč, skrbel je za edinost Cerkve in to je bilo to. Danes pa ljudje ne vedo več, kdo je krajevni škof, vsi pa pobožno sledimo vsaki kretnji rimskega škofa, ki ga neredko tudi idealiziramo in nanj naslonimo dobršen del svoje vere. Ta bi seveda morala sloneti na Nekom drugem.

Drugič, menim, da v primeru konklava ne gre za nikakršne politične igrice. Morda sem naiven, ampak nikakor mi ni jasno, zakaj bi sploh kdo hotel postati papež, kar je pogoj, da bi lahko različne skupine naprej rinile svoje kandidate. Ob teži službe in dejstvu, da so nekatere zadeve zares zavožene, se res sprašujem, kako to poteka. Sem pa imel v svojem rimskem času priložnost srečati kar nekaj kardinalov in moram reči, da so bili to praktično brez izjemen prijetni, pobožni in dobri ljudje. Ne predstavljam si jih tako, kot jih slikajo filmski polizdelki in slinasti, akcije željni mediji.

Danes ljudje ne vedo več, kdo je krajevni škof, vsi pa pobožno sledimo vsaki kretnji rimskega škofa, ki ga neredko tudi idealiziramo in nanj naslonimo dobršen del svoje vere. Ta bi seveda morala sloneti na Nekom drugem.

Tretjič, izgubili smo občutek za svetost dogodka. Konklave ni politična igrica, ampak težka preizkušnja, ki doleti izbranega. Od tega se pričakuje, da bo izpolnil to, kar je kot duhovnik nekoč obljubil: da bo v pokorščini sprejel eno najtežjih možnih služb. Že ko škof prestavi duhovnika, je po človeški plati lahko zelo težko. Podobno verjetno takrat, ko je nekdo imenovan za škofa in s tem obsojen, da bo za pljuvanje na voljo prav vsakomur. Koliko težja mora biti šele odločitev, da do konca življenja sprejmeš takšno imenovanje na konklavu.

Da, z večjim spoštovanjem, obilico molitve in dobrih misli ter globoko vero bi morali spremljati dogajanje prihodnjega tedna. Sicer vse skupaj izpade kot šov in politične intrige našemljenih starčkov.