Iz različnih kanalov počasi curljajo informacije in napovedi različnih podjetij, da bodo letos izplačali nižji regres kot lani. Kar je na nek način precej logično. Vsaj za tiste, ki se ne kopljejo v denarju in so komaj napraskali za božičnico. Ali pa lastniki pač niso pripravljeni, da se jim popolnoma podrejo večletni finančni in investicijski načrti, ker bi si rada aktualna vladna garnitura plačala predvolilno kampanjo z njihovim denarjem.
Kdo nam bo plačal predvolilno kampanjo?
Zdi se, da se želi aktualna vlada posloviti s sporočilom, da obstajata dve vrsti ljudi. Zlobni in pohlepni delodajalci, ki se kopljejo v denarju in ubogi marljivi izkoriščani delavci, ki prejemajo drobtinice iz njihove mize. No, pravzaprav tri vrste ljudi, kajti tu so seveda še oni, velikodušni politiki, veliki rešitelji, ki se jih splača še enkrat voliti in ki bodo denar vzeli iz žepa kapitalistov in ga dali v žep delavnega ljudstva. Zemljo tistemu, ki jo obdeluje! (Vanč iz filma Moja ata socialistični kulak – upamo, da si ne bomo zaslužili kakšne tožbe z navedbo tega citata)
No, socializma ni več. Je propadel in propada ter za seboj pušča opustošenje, ki zahteva leta okrevanja. Gospodarstvo v razvitem svetu deluje na drugačnih, ne idealnih, a mnogo bolj trdnih temeljih.
Gospodarstvo temelji na delu, znanju, produktivnosti, podjetnosti, investicijah in pripravljenosti ljudi, da prevzemajo tveganje, ker verjamejo, da se jim bo trud izplačal. Kadar država te temelje razume in jih spodbuja, nastajata rast in blaginja. Kadar pa jih ignorira in misli, da lahko z vedno novimi obremenitvami deli več, kot je bilo ustvarjenega, prej ali slej začne rušiti ravno vir tistega, kar bi rada prerazdeljevala.
Nihče ni proti večjim plačam
Vsi si želimo večjih plač. Vsak normalen delodajalec si želi, da bi imel podjetje, ki je tako uspešno, da lahko odlično plačuje svoje zaposlene in jim omogoča dobre delovne pogoje. Vsak si želi dati božičnico, najvišji regres, bogato poslovno uspešnost … S tem bo pritegnil še več dobrih kadrov in ustvarjal še več dobička. Povprečne zaposlene bo s tem spodbudil, da bodo še bolj produktivni in se bodo dvignili nad povprečje. Podpovprečni zaposleni bodo v tem procesu prav tako naravno spodbujeni, da se bližajo povprečju, saj se merila uspešnosti dvigujejo.
Kaj pa smo naredili v Sloveniji?
Prisilno smo dvignili najnižje plače in zgolj te. Prisilno smo uzakonili božičnico in to za vse enako. Regres imamo že od prej za vse enak. Poslovno uspešnost moramo izplačevati vsem enako. Višje plače so nenormalno obremenjene z davki.
Saj za neko socialistično narativo se to dobro sliši. In za tiste, ki so na minimalcu je to začasno v redu. Ampak kaj to pomeni za slovensko gospodarstvo? Za ustvarjalnost? Za podjetništvo? Za zaposlene, ki ustvarjajo dodano vrednost? Za visoko izobražene kadre? Za tiste, ki ženejo družbo naprej? Za inovacije? Za prihodnost?
To pomeni, da bomo na koncu lahko – povsem organsko – postali gospodarstvo preproste proizvodnje. Gospodarstvo minimalnih plač. In seveda ogromne javne uprave. Dokler se ne bo vse skupaj sesulo samo vase.
Najlažje je sprejeti zakon in razglasiti zmago nad pohlepom. Veliko težje pa je ustvariti razmere, v katerih si bodo podjetja višje plače lahko privoščila sama, brez prisile, brez ideološkega teatra in brez političnega kupovanja naklonjenosti.
Višjih plač se ne da ukazati, treba jih je ustvariti
Seveda so besedne zveze podpovprečni zaposleni, nadpovprečni zaposleni, dobiček, itd. za levičarje kot rdeča ruta, s katero mahaš pred bikom. Vendar pa to ne spremeni dejstev. Plače morajo rasti organsko. Če rastejo prisilno, kot v tem primeru, se enačba pač ne izide. Konstrukcija se nekje podre. Večina podjetij bo te poteze vlade nekako izravnala, z nižjim regresom, s kakšnim zaposlenim manj … ampak na dolgi rok pa takšna politika vodi v propad.
Najlažje je sprejeti zakon in razglasiti zmago nad pohlepom. Veliko težje pa je ustvariti razmere, v katerih si bodo podjetja višje plače lahko privoščila sama, brez prisile, brez ideološkega teatra in brez političnega kupovanja naklonjenosti. To pa že presega domet aktualne vlade.
Vsak ima pravico do dostojnega plačila
Seveda ima vsak človek pravico do poštenega plačila za pošteno delo. To sploh ni vprašanje. Vprašanje je, ali bomo do tega prišli tako, da bomo ustvarili okolje, v katerem podjetja lahko rastejo, zaposleni napredujejo, nadpovprečnost pa je nagrajena. Ali pa bomo še naprej živeli v iluziji, da je mogoče z zakonom ukazati blaginjo. Ker blaginje ni mogoče ukazati. Lahko se jo le ustvarja. Počasi, potrpežljivo, s pravimi spodbudami in z razumevanjem, da gospodarstvo ni sovražnik države, ampak njen temelj. Če ga dušiš, na koncu nimaš od česa jemati. Če ga spodbujaš, imajo od tega nekaj vsi.
Komentirajo lahko naročniki