Modri možje Nataše Pirc Musar, ki bi Zahod prepričali v popuščanje Putinu

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je predlagala ustanovitev skupine modrih mož in žena, ki bi pomagala pri iskanju mirovne rešitve v vojni med Rusijo in Ukrajino. Ne morem si kaj, da ne bi pomislil, da bi na tako idejo lahko prišel nek moder mož, namreč predsedničin podpornik, bivši predsednik dr. Danilo Türk. Znan tudi po izjavi, da je “Ukrajina vojno že izgubila”.

Na prvi pogled gre pri modrecih za dobronamerno, celo plemenito idejo. Kaj je vendar bolj prav kot zavzemati se za mir. In kdo je lahko bolj primeren za izdelavo miru kot so “modreci”? V tem je problem. Eno in drugo naredi vtis na dobronamerne ljudi tukaj na zahodu. Ne naredi pa prav nobenega vtisa na Vladimirja Vladimiroviča Putina. Mirovni poskusi do zdaj niso dali rezultatov, ne, ker pogajalci ne bi bili dovolj modri, ampak ker Putinu niso dovolj popustili.

Kremlja v zadnjih dveh desetletjih noben modrec in noben kritični intelektualec in noben dežurni zaskrbljenec in noben pisec odprtih pisem iz Akademije za trajnostni razvoj ni prepričal v nič. So pa vsi taki vplivali na zahodno javnost in slabili odločenost zahoda, da brani Ukrajino. In da se brani v Ukrajini.

Funkcija modrecev torej ni, da bi s svojo modrostjo prepričali Putina. Funkcija modrecev je, da kot moralna in intelektualna “avtoriteta” prepričajo lastne državljane, da je določena stopnja popuščanja Putinu neizogibna ali celo pravična.

Funkcija modrecev torej ni, da bi s svojo modrostjo prepričali Putina, temveč da kot moralna in intelektualna “avtoriteta” prepričajo lastne državljane, da je določena stopnja popuščanja Putinu neizogibna ali celo pravična.

Uporabna modrost s Kitajske

Ker ti modreci ne bi bili politiki, ne bi bili izvoljeni, seveda nobena politika ne bi prevzela odgovornosti za popuščanje. Še naprej bi lahko z visoke prižnice moralizirala o tem, kako agresor ne sme biti nagrajen in kako je vojna v Ukrajini vojna za demokracijo, za vrednote, za dobro proti zlu. Ampak, kot pravi komentator v kitajskem časopisu, “parole, govori in hash-tagi ne morejo nadomestiti artilerije, logistike in industrijskih zmogljivosti”. Vojne niso tekmovanje v retoriki. Besede niso kakor kamen, kar rada trdi Musarjeva. Še mnogo manj so besede kakor tank, dron ali artilerijska baterija. V vojnah se meri trda moč, ne prazne besede.

Moč se v Ukrajini stalno meri. Stanje na fronti je žal tako, da pritrjuje ideji, da je določena stopnja popuščanja Putinu neizogibna. Kdo bo kriv za popuščanje? Nekaj časa je kazalo, da bo to Donald Trump. A očitno Putinu ni ponudil dovolj. Zdaj je predlog, da bi bili to “modreci”. Ki bi popuščanje prikazali celo kot nekaj plemenitega ali vsaj modrega.

V obeh primerih bi si zahodni politiki lahko umili roke. Tri leta so tekmovali, kdo se bo bolj odločno s koncem jezika “zavzemal” za Ukrajino, za načela, za demokracijo, za na-pravila-postavljen-svetovni-red … Niso pa Ukrajini omogočili prevlade na bojišču, da bi se pogajali s pozicije moči, ne s pozicije “modrosti”. Slovenska vlada, ki bi z bizantinskimi zvijačami med obrambne izdatke, karikiram, prištevala tudi priboljške za kulturnike, je samo ekstremen primer te patologije.

Pobuda predsednice Musarjeve je v tej luči posledica širše evropske bolezni: nepripravljenosti, da bi besedam sledila dejanja, da bi se za pravico zavzeli s silo. Pravica je namreč vedno pravica močnejšega. Včasih imamo srečo, da je tisti močnejši tudi pravičen. Pogosto pa ni. Kdor hoče pravičnost uveljaviti, mora imeti moč.

To bi morali modreci povedati Evropejcem, ne pa, da je Putinu pač treba popustiti.