V prvem delu intervjuja z bivšim vojaškim specialcem Luko Debeljakom smo se pogovarjali o njegovih vojaških začetkih, izkušnjah iz misij v tujini ter njegovemu pogledu na slovensko in zahodne vojske ter glavnih problemih, ki se z njimi srečujejo. Tokrat pa se osredotočamo na njegovo osebno zgodbo, kako je našel vero v Boga.
Zanimiva je tvoja osebna zgodba o veri. Kako si našel Boga? Ali je On našel tebe? Je bila vojska eden od dejavnikov, ki so te privedli k veri?
Ne, tam bi moralo biti več tega, in vojaški vikariat bi lahko bolj aktivno deloval. So v redu ljudje, ampak spet se pokaže ta vojska … sami nimajo nobene besede. Morali bi več delati na druženju, pogovorih, da bi se ideja bolj razširila. Vera je ena redkih stvari, ki je skozi zgodovino povezovala celotno Evropo. Skozi to se lahko identificiramo. Vem, da se ogromno ljudi s tem ne bo strinjalo, rekli bodo, da se je temu čisto zmešalo, samo še od te vere govori, to sem celo na Redditu bral (smeh). Pa si mislim, mogoče boste rabili še kakih deset ali 20 let, da se boste kaj naučili.
Glede moje vere … ves čas se mi je zdelo, da mi je nekaj manjkalo. Vseskozi sem verjel, da obstaja nekaj več, da ne obstaja le materialni svet, ampak so tudi neke zadeve, ki jih ne vidimo. Če se tem stvarem odpreš, jih začneš sam raziskovati, od Svetega pisma do drugih ljudi, ki o tem razlagajo. Naj bodo duhovniki, ali pa drugi, ki so prišli do vere, tudi vojaki … vse bolj te zanima, vse bolj ti odmeva v glavi, in vse bolj verjameš, in na koncu se za to odločiš.
Sam sem imel precej nekih naključij, o katerih sem premišljeval …
… in se ti je pokazala slika?
Tako je. To pa ne pomeni, da potem nimaš več težav, le odnos do njih se spremeni.
Govoriš o spremembi: kakšna je razlika med Luko – ateistom in Luko – kristjanom?
Zdaj vse gledam skozi vero. Vse, kar počnem, vse, o čemer razmišljam gledam skozi to, kar je učil Jezus. Vsak dan se zavedam, koliko stvari naredim narobe. Razlika je, da mi je bilo prej vseeno, danes pa mi jih je žal.
In te to izboljšuje, ker jih hočeš popraviti?
Vse je podvrženo temu. Tudi v družbi kolegov se dostikrat zavedam, da se govori malo na grši način, in ko se tega zavem, mi ni vseeno. To poskušam zmanjšati. Tega njim ne povem, ampak se tako počutim. Zato vse čestitke ljudem, mlajšim vernim, ki so že bolj utrjeni v teh zadevah, da so precej bolj pokončni, lepše se obnašajo, so bolj mirni. V njih se vidi neka čistost. Tega ne moreš spremeniti čez noč, to se razvija postopoma. Ves čas imam v glavi to bitko.
Vsak dan razmišljam o eksistencialnih vprašanjih, o Bogu, Jezusu … potem so tu stvari, ki se ti dogajajo, in jih poskušaš pogledati skozi vero. Zgodi se tisto, kar se mora, hočeš, nočeš.
Kje vidiš mejo med od Boga dano človekovo svobodo in to določenostjo?
Saj imamo svobodo, če hočeva, se lahko usedeva in greva na morje, na pico. Ali pa ne. Večji življenjski dogodki pa pridejo sami od sebe, lahko pa se mučiš, pa ne boš dosegel nič. To sem videl pri sebi. Tudi ženske lahko “loviš” kolikor hočeš, pa se na silo ne bo obneslo, če ni namenjeno.
Pojdiva na konkretno dilemo: ali sme kristjan vzeti življenje? Pred časom smo se ukvarjali z mejami pacifizma, kjer so mnenja precej deljena. Kako miroljubno poslanstvo Kristusa vidiš ti? Kako ti vidiš sebe: moramo nastavljati drugo lice, ali kot Jezus iz templja razgnati prekupčevalce?
To sploh ni dilema. Ves čas poskušaš biti dober in nenasilen, miren, in se temu absolutno izogibaš. Dostikrat ne uspe, in se razjeziš. Potem te mine, in si rečeš, da ne smeš biti tak. Sem za nenasilje, kar pa ne pomeni, da človek ne sme biti nasilja sposoben. Kam pa bi prišli kot civilizacija, če bi bili vsi neki mehkužci? Saj bi nas zradirali.
Bi se kot kristjan, katolik, zaradi vere odrekel orožju, ali obstajajo okoliščine, kjer smo ga dolžni uporabiti?
Zakaj bi se mu pa odrekel?
Del javnosti to pričakuje, nekateri, tudi kristjani, tako razumejo Jezusov nauk …
Naročniška vsebina
Glede krščanstva v vojski: je vera za vojaka lahko ovira, ali ga bolj kot to izboljšuje?
Naročniška vsebina
To je torej razlika med ubojem in umorom.
Naročniška vsebina
Kot sva že ugotovila, temu danes ni tako, saj nas je moderna ideologija od tega oddaljila; obenem tudi ni naklonjena krščanstvu, a je po drugi strani s svojo agresivnostjo vzpodbudila krepitev vere in tradicionalnih vrednot.
Vrnitev tradicionalnih vrednot je logična, sicer pa gremo po zelo slabi poti, ki bo civilizacijo pripeljala do slabih stvari, do stanja kaosa, spopadov, genocidov, nasilja. Z liberalizmom so izigrali vse skupaj, in zahodne države in družbe propadajo. Ljudjem je dovolj, zato se vračajo k tradicionalnim vrednotam, ki se krepijo, in na neki točki bo prišlo do spopada.
Za tem bi se lahko vzpostavil nov sistem, kot nek reset. Zakaj bi sicer uničevali evropsko identiteto, če ne bi v prihodnosti hoteli nekih novih temeljev, ki pa ne bodo več temeljili na veri in tradiciji.
Neka tradicionalna družba, ki živi po svojih načelih, ne kupi vsega nesmisla, ki ga ji hočejo prodati, saj se drži izročila. Če pa uničiš identiteto, se vrednote spremenijo.
Si optimist ali ne, kar se tiče prihodnosti zahodne družbe ter kaj je potrebno, da se tehtnica prevesi na stran krščanskih vrednot?
Niti ne, nič kaj dobrega se nam ne obeta. Imamo na desetine milijonov ljudi, ki se nimajo namena asimilirati. Ustvarjajo svoje tolpe in uničujejo, in začenjajo evropske države spreminjati v okolje, iz katerega prihajajo. Kaj pa lahko storimo? Kaj se lahko zgodi?
Nekateri pravijo, da če uvažaš tretji svet, postaneš tretji svet.
Logično.
Nekateri menijo, da si eden tistih, ki bi s “katoliško vardo” in državljansko nepokorščino vzel stvari v svoje roke. Kakšna je resnična zgodba okoli tabora, ki je nenamenoma postal predmet polemik?
Imamo raznorazne teambulidinge, na katere hodijo podjetja in različne skupine. Hodijo na paintball, hodijo na airsoft, tudi na strelišče. Hodijo, ker je to vsem zabavno. Razlika je bila tokrat ta, da je bila zraven Katoliška mladina, ki ima vsako leto cel kup dogodkov, takšnih in drugačnih. Spoznali so me, ko so videli, da sem se krstil. Bilo jim je zanimivo, poklicali so in predlagali sodelovanje. Vprašali so, če lahko mladim ponudim nekaj, kar jim bo zanimivo. Prvotno smo načrtovali, da gremo nekam k Soči, hodili bi v hribe.
Potem pa sem se zmotil; nisem vedel, kako bo javnost to sprejela. Ker imam precej stvari za airsoft, sem predlagal, da gremo zaradi lažje organizacije (lokacija zemljišča itd). na moj prostor. Strinjali so se, udeležba je bila omejena na 14 ljudi, in prijave so bile takoj zapolnjene. In to je to.
Namen je bil teambuliding vikend. Ljudje uživajo, in absolutno se bodo tudi kaj naučili. Kaj bi bilo s tem narobe? Če smo prišli v takšne čase, da je narobe, da zna nekdo držati pištolo, prav je pa, da imamo povsod drag queene in perverzije in si menjavamo spole … Narobe pa je, če si fizično pripravljen in duhovno močan… oprosti, si mislim svoje.
Nekateri so videli težavo, ker sta se srečala katolištvo in “orožje”, čeprav le airsoft replike. Vendar praviš, da dogodek nima ideološke motivacije in ni nastrojen proti nikomur.
Tu ne gre za promocijo nasilja, ali da bi se učili, kako bomo nekoga omejevali. Vera je prisotna, vsak dan bo maša, ker je pač katoliška organizacija. Tudi zame je vera sedaj najpomembnejša stvar. Mišljena je združitev duhovnosti in veščin v paket, tam se bo peklo in jedlo, pogledali bomo tudi film, odločili smo se za Kristusov pasijon. Če koga moti to, da gledamo takšen film, naj jih pa moti. Takšne dogodke bom še izvajal, ne le s katoliško mladino.
Ne gre torej za ustanavljanje militantnih katoliških grupacij in uporabo orožja izven državne jurisdikcije, temveč za vzgojo mladih skozi zabavo in v krščanskem duhu. Zakaj so po tvoje nekateri hoteli iz tega ustvariti afero?
Naročniška vsebina
Nekateri so tu zaradi tukaj, omejeni na tistih 80 let. Jaz verujem za tisto, kar bo pozneje.
Preberite še prvi del intervjuja z Luko Debeljakom:
Komentirajo lahko naročniki