Bivši vojaški specialec Luka Debeljak: V Afganistanu smo imeli bojne naloge, in namesto, da bi iz tega naredili veliko stvar, smo molčali

Luka Debeljak je nekdanji pripadnik Enote za specialno delovanje (ESD) Slovenske vojske z bogatimi izkušnjami z misij v tujini. Če ne prej, je širši javnosti postal znan s tem, ko je bil v medijih in na družbenih omrežjih prikazan kot katoliški militant, ki mlade kristjane uči vojaških veščin. 

So mu mediji storili krivico? Kdo je v resnici Luka Debeljak? Kaj manjka vojski in kaj je po njegovo narobe s celotno zahodno družbo? Pa tudi o tem, kaj mu pomeni vera, in kdaj kot kristjan nikakor ne bi nastavil drugega lica. Svoje poglede in izkušnje je delil z nami v iskrenem pogovoru.

Kako se je začela tvoja vojaška pot? Kaj je bila motivacija za vstop v vojsko – zgolj želja po avanturah, ali tudi vrednote, ki naj bi jih poosebljal vojaški poklic – domoljubje, zavezanost braniti in pomagati drugim?

Domoljubje, obramba domovine in pomoč ljudem pridejo zraven. Pri večini pa je razlog akcija pri tem poslu. Vedno sem se imel za Slovenca, ampak da bi zaradi domoljubja ali pomoči nekomu šel v vojsko, niti približno ne. Hotel sem iti v akcijo, takrat smo gledali vojne v Iraku in Afganistanu, in jasno mi je bilo, da pri tem ne bom branil svoje države na naših mejah.

Sem patriot, in v vojski se poudarja domoljubne vrednote, absolutno. Ni pa nujno, da je domoljub poklicni vojak, lahko počne tudi kaj drugega. Pa tudi v vojski so takšni, ki niso domoljubi. Nimajo nič proti, jim je pa vseeno. To jim ni na prvem mestu. Jaz pravzaprav nikoli nisem imel nobene ideje, da bi delal kaj drugega.

Si si že od vsega začetka želel postati specialec?

To je verjetno skrita želja vsakega, a predstavljal sem si, da nisem dovolj sposoben, dovolj “dedec”. Ko sem šel v vojsko, si nisem predstavljal, da to lahko dosežem. Začel sem v Ljubljani pri pehoti, v 10. MOTB. Vedno pa sem bil zelo motiviran in pripravljen na odrekanje, in na misiji sem si želel, da bi šli na kakšno konkretno zadevo, Kosovo me ni zanimalo (smeh).

Pa se nočem hvaliti ali delati frajerja. V Ukrajini je vojna, vidimo ekstremno nasilje, in lahko, da bi se tam tudi jaz “v hlače”. Nisem nek superman, a v bataljonu je postalo monotono, nobenih realnih nalog, vseskozi le neki treningi. Veliko stvari ne smeš početi, če so prenevarne. Z več domišljije in realnosti bi se dalo narediti veliko več in bolje. Ljudje bi bili stokrat bolj motivirani, a “jajc” v vojski ni več. Določeni posamezniki jih imajo, a niso na takih položajih, da bi lahko kaj spremenili.

Lahko z nami deliš kakšne spomine na selekcijo, ki je, kot je znano, večina ne prestane? 

Selekcija je trajala 12 dni. Dajo ti zelo veliko hrane, sicer ne bi mogel delati. Aktivnosti so čez cel dan, in tudi ponoči, ogromno je nekega “mučenja”, stalno si pod nadzorom. V osnovi je zelo preprosto, dajo ti navodila, in moraš jih izpolniti. A se zadeve zakomplicirajo.

Kateri dejavnik je pri kandidatu pomembnejši, psihični ali fizični?

Koliko odstotkov kandidatov prestane selekcijo?

Sicer me je malo motilo, a naprej spustijo tudi koga, ki je na meji, a brez določenega števila ne moreš začeti usposabljanja. Selekcijo nas je naredilo 12, od tega tudi nekateri, ki si tega niso zaslužili. Potem nas je z usposabljanja v enoto prišlo pet od 50 prijavljenih na selekcijo.

Kot pripadnik ESD si služboval v tujini…

Tako je, Afganistan in Mali. Šel bi tudi kam drugam, a ni bilo odvisno od mene.

Kolikor vemo, ste tam usposabljali njihove vojske?

Da. V Afganistanu smo imeli tudi bojne naloge, to je bila edina bojna misija SV.

Se to lahko javno pove? Včasih se je to zelo skrivalo, v smislu “naši pa ne delajo tega”.

Mediji povedo vse narobe. To je brez veze. Jaz sem to izkusil na lastni koži, in potem se človek vpraša, kaj je sploh res, ko spremlja medije? Kolikokrat naredijo krivico, in mogoče dobro stvar zapakirajo v slabo?

Takrat bi morali to misijo bolj poudarjati, s tem bi si morali zgraditi nek ugled. Vedno se bodo našli Slovenceljni in govorili o morilcih in NATO plačancih… Smo člani Nata, in tu je enota ljudi, ki ve kaj dela, in nihče v to ni bil prisiljen. Prvič, ljudje ne bi smeli govoriti o stvareh, o katerih ne vedo ničesar. Glej nogomet in pij pivo, mi pa se bomo ukvarjali z drugimi stvarmi, tebi pa se ni treba. In drugič, iz tega bi morali narediti veliko stvar, da se nam dvigne zavest.

Če govoriva o zavesti, vrednotah: kakšne so tvoje izkušnje z drugimi civilizacijami; v kolikšni meri so v vojaškem (in siceršnjem) smislu kompatibilni z zahodnim načinom razmišljanja?

Niti približno. Tega sploh nima smisla primerjati. Afganistanci in Malijci niso ljudje z našo miselnostjo, da bi bili pripravljeni vložiti toliko truda. Tudi gospodarsko je ta svet še primitiven. Ni infrastrukture, ni ekonomije, in tudi vojske so zadaj, nimajo znanja, doktrine.

Zanimivo pa je, zakaj je bila druga stran v Afganistanu tako uspešna. Vlagalo se je milijarde v afganistansko vojsko (ANA), ljudi in opremo, a so proti talibanom vedno izgubili. Vedno. Če nisi s srcem pri stvari, če te nenazadnje neka vera ne vodi, ne moreš zmagati. Pri talibanih pa je bila to motivacija. Med njimi so bili tudi taki, ki so le morilci, in so želeli le pobijati, ampak večinoma jih je gnalo nekaj od znotraj.

Pri Ani pa so bili ljudje le zaradi denarja, brez motivacije. Če greš proti naravnemu toku življenja v neki državi, ne boš dosegel ničesar. Vlada v Afganistanu, prav tako vojska, sta bili umetno nastavljeni. To ne gre skozi, ker je zanje to umetna tvorba, in lahko obstaja le dokler vanjo dovajaš denar in orožje. V trenutku, ko s tem prenehaš, se stvar konča.

Vlada v Afganistanu, prav tako vojska, sta bili umetno nastavljeni. To ne gre skozi, ker je zanje to umetna tvorba, in lahko obstaja le dokler vanjo dovajaš denar in orožje.

Torej ne moremo “pozahoditi” celega sveta? Tudi zahodna ideologija ima verjetno svoje meje, in je tja ne moremo izvoziti.

Da, pa tudi njih ne moremo uvoziti sem, ker je to isto.

Ob teh razlikah si verjetno naletel na etične in moralne dileme na osebni ravni, tako pri opravljanju poklica, kot tudi zaradi kulturnih razlik. Kako se je možno z njimi soočiti in jih premostiti?

Kako so gledali na tujo vojsko v svoji državi? So vas videli kot okupatorje ali osvoboditelje?

Si precej odločen kritik sistema; meniš, da se vojska in obramba ne razvijata v pravo smer. Kaj predstavlja največjo težavo? Mogoče okorelost sistema, ali pa neodločnost politike, da naredi red in zadosti nacionalnemu interesu? Kakšne reforme bi predlagal?

Politiki na čelu z ministri nimajo pojma, kaj se dogaja, in ne vedo, kaj je vojska. Kot država ne vemo kaj hočemo, in kaj bi radi bili. Vojska ne ve, kaj in kako naj dela, kaj so njene primarne naloge. Bele knjige so se izkazale za nesmiselne. Na veliko kopiramo, ne vzpostavimo pa svojih specifik.

Tudi poveljniki, ki se dvigujejo … ne moreš biti vodja in biti proti ljudem. Dosti je takih. In ko se on postavi pred vse nas, ga gledamo in si mislimo svoje. Nejprej moraš sam dati zadeve skozi in biti borec, in ko prideš na neko pozicijo, moraš še vedno imeti ta duh.

Problem je tudi zbirokratiziranost. Pomemben je papir, in ne izvedba. Če si podčastnik ali vojak v ESD, ti pregledujejo vejice. To in razne nebuloze na papirju ne morejo biti glavna stvar za specialca. Sistem duši samega sebe.

Ob tem pa nobene vizije?

Povem primer: mi bi morali delati na dronih. Smo majhna država, in tega bi morali imeti neomejeno. Pri nas pa so pravila za uporabo dronov, kot bi vozili lovca F-16. Obkljukati moraš celo mapo izpolnjenih pogojev, od vremenske napovedi naprej. Če po zraku leti preveč bilk, ne smeš poleteti. S tem delajo, kot da imajo zlato, v resnici pa lahko drona kupiš v civilu in počneš z njim kar hočeš.

Razmisliti bi morali o nabavah orožja in opreme. Ves čas nekaj “štukamo”, in v to je javnost preveč vključena. Uvesti bi morali lažje sisteme, da smo lahko hitri in mobilni, da se lahko bojujemo na svojem ozemlju.

Govoriš o morebitnem bojevanju na svoji zemlji, torej: naborništvo da ali ne?

Da, seveda. Za vse, razen za tiste z zdravstvenimi omejitvami. Te ljudi bi bilo treba poslati delat v neke sisteme, in bi tako pomagali državi. Če ne greš v vojsko, greš za nekaj mesecev v DSO, bolnišnico, karkoli. Boš že nekje pomagal, in razbremenil sistem.

Tema o državljanski dolžnosti je danes pereča, in posledično se skoraj vse zahodne vojske se soočajo s padcem kakovosti in težavami s pridobivanjem kadrov. Se strinjaš, da je razlog v moderni ideologiji in načinu življenja? Kam in kako globoko je zašlo vojaštvo Zahoda?

Razlogov je več: liberalizacija, woke agenda, milijon nekih pravic, vse se je poženščilo. Če je družba takšna, bo tudi v vojski isto. Narobe je, če si močen ali sposoben nasilja. Lahko si spodoben državljan, ampak si sposoben nasilja. Takoj si zaznamovan. Ima ta doma orožje? Je športni strelec?

Hočemo biti woke pacifisti, kot da živimo v neki mavrici. In vse to gre v vojsko. Potem so tu še droge… Ameriška vojska je v zelo slabem stanju. Nemška vojska je postala woke, poznam ljudi od tam. Bog ne daj, da bi lahko svobodno govoril, takoj je konec s teboj.

Odkar se je začela ta ideologija pred kakimi 20 leti – jaz rečem temu liberalizacija, in v to zajemam vse od woka, feminizma, migrantstva, itd. – je šlo vse “v franže”. Od naše družbe, do vojske, do tega, da se otroci ne znajo obnašati in ljudje ne spoštujejo policistov, in to nas pelje v propad.

In kot posledica je vojak velikokrat stigmatiziran, pred časom smo slišali obtožbe, da SV v tujini “pobija lokalno prebivalstvo”, da smo “hlapci ameriških interesov”, itd. Kako to komentiraš kot nekdanji “izvajalec” teh “nemoralnih” dejavnosti?

To blatenje prihaja od ljudi, ki ne vidijo dlje od svojega praga. Vedno je za in proti, nikoli se ne bodo vsi strinjali z Natom. Ampak tako smo se zavezali na referendumu, čeprav si nihče ni točno predstavljal, kako bo. Še danes si ne. Vsi bi le imeli neke ugodnosti, prispevali pa ne bi nič.

Kot sem rekel prej, ljudje naj se držijo svojih stvari, in naj ne komentirajo tistega, o čemer ne vedo ničesar. Smo del Nata in moramo sodelovati z ostalimi. Če se NATO za nekaj odloči, gremo zraven. Lahko smo v Natu, ali kateri drugi organizaciji, vedno obstajajo ljudje, ki so vojaki, in nihče jih v to ni prisilil.

Lahko pa bi bili sami, in bi nas ostali nadlegovali z vseh strani. Ne pravim, da je NATO popolna zadeva, EU in NATO imata problem liberalizacije, problem je tudi, ker ga ZDA izrabljajo. Ne moremo pa si privoščiti, da bi bili sami.