Krizna seja GZS: Plačnega modela v Sloveniji ni več, ogroženih 66.000 delovnih mest

9. 2. 2026, 14:11

4 minute branja
Deli

»V zadnjem mesecu in pol je vlada najprej uvedla obvezni zimski regres, nato pa minimalno plačo za leto 2026 zvišala za več kot 16 %. Stroški dela v dodani vrednosti so se s tem povečali na rekordno raven. Gospodarstvo se na take razmere težko poslovno odziva, na kar smo na Gospodarski zbornici Slovenije večkrat javno opozorili. Podjetja poročajo o številnih negativnih učinkih.« 

S tem sporočilom se je vodstvo Gospodarske zbornice Slovenije danes zbralo na izredni seji upravnega odbora. Po seji je vodstvo GZS javnosti predstavilo resnost situacije, v kateri smo se znašli. 

Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal je raztrgala vladno plačno politiko: »Praktično ni bilo člana upravnega odbora, ki ni zgrožen nad tem, kako se rokohitrsko pri nas lahko v treh ali štirih mesecih pred koncem leta zamaje plačni model ali zakon o delovnih razmerjih. Tega praktično nimamo več, saj so ga z ukrepi, predvolilnimi bonbončki, porušili.« Ob tem dodaja, da je vlada v nekaterih ukrepih gospodarstvu stopila tudi naproti, a dodatne obremenitve imajo dolgoročne posledice. »In naj nam bo jasno: višjih plač in regresov ni podarila vlada, ustvarili so jih zaposleni v podjetjih s svojim delom,« je poudarila.

Vladi očitajo pomanjkanje dialoga in popolno pomanjkanje celovite presoje posledic ukrepov. Dvig minimalne plače je tako dobronameren, a prinaša nevarne posledice. Ob tem dodajajo, da je neodgovorno državljane razveseljevati z všečnimi ukrepi, ki lahko dolgoročno ogrozijo njihova delovna mesta. Zavračajo tudi očitke o izjemnih dobičkih. Ti se v večini panog zadnja leta zmanjšujejo. Dobiček pa ni presežek za prosto porabo, temveč »gorivo za razvoj, dolgoročno preživetje podjetij in delovnih mest«. Izjema, kjer dobički rastejo so le banke, zavarovalnice ter podjetja v energetiki in farmaciji.

Ogroženih 66 tisoč delovnih mest

Po oceni GZS je pritiskom izpostavljenih približno 16 tisoč podjetij s 66 tisoč delovnimi mesti. »To niso abstraktne številke. To so konkretna podjetja, za njimi so ljudje, njihovi domači,« opozarja Nahtigalova. Če bi se 16-odstotni dvig minimalne plače prelil v enak dvig mase plač, bi to lahko ogrozilo še dodatnih 35 tisoč zaposlenih.

Glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc ocenjuje, da je slovenski dvig minimalne plače absolutno najvišji v EU. Po njegovih besedah zgodovinski podatki kažejo, da lahko podjetja v kratkem času produktivnost povečajo za dva do štiri odstotke, »nikakor pa ne za 20 odstotkov, kolikor so se dvignili stroški dela«. Tezo, da višja minimalna plača spodbuja prestrukturiranje v smeri višje dodane vrednosti, je označil za »romantično«.

Na nedavne izjave državnega sekretarja Igorja Feketije, da lahko višja minimalna plača dolgoročno spodbuja produktivnost in avtomatizacijo, Ivanc odgovarja, da bodo nekatere panoge morda res stimulirane, »velik del gospodarstva, predvsem podjetja v delovno intenzivnih panogah, pa bodo kratkoročno imela velike težave in verjetno zmanjšala investicije«. To po njegovem pomeni manj vlaganj v raziskave, razvoj in širitev na nove trge ter večje tveganje za zadolžena podjetja.

Opozarja tudi na strukturo lastništva: polovica velikih podjetij je v lasti multinacionalk, ki lahko proizvodnjo relativno hitro preselijo drugam. To bi lahko zmanjšalo dolgoročno rast plač in proizvodni potencial Slovenije.

Ivanc je izpostavil še razmerje med povprečno bruto plačo, ki znaša okoli 2.500 evrov, in minimalno, ki se dviguje na 1.481 evrov bruto. »Prejemnik minimalne plače dobi v Sloveniji v povprečju 1.500 evrov, ne 1.000 evrov, in to brez upoštevanja dodatkov,« je dejal ter poudaril, da je razlika v neto izplačilu manjša, kot kažejo bruto številke, saj vsi zaposleni dobijo enak regres, in zimski regres, pa povračilo za malico in prevoz.