Smo v referendumski kampanji o evtanaziji, govorimo o življenju in smrti, o pravu in medicini, o tem, kaj naj država sme, kdaj mora in kje se mora umakniti. In kaj je prva reakcija politične levice, ko se ji v tem okvirju začne lomiti pero? Ne razprava o kazenski in zdravstveni zakonodaji, ne soočenje z opozorili stroke, temveč – starodavna strategije kulturnega boja. Iz vitrine potegnejo »Cerkev«, zraven zreta še »domobranci«, »denacionalizacija«, za posladek pa ena sveža anatema na račun vojaškega vikariata in »pokristjanjevanja«. Spomenka Hribar je v tem tednu šla celo tja, kjer je polemika že dolgo zamenjala resničnost: problematizirala je, da je Cerkev sploh – Cerkev. Dobrodošli v muzeju starih orožij, v katerem se strelja s topovi, ki so že nekaj časa brez smodnika.
Ta doktrina ni slovenski izum. Je globalna strategija levice: ko začnejo argumenti o konkretni temi pokati po šivih, sprožiš protiklerikalno alarmno sireno. Spomni se »temne« Cerkve, krivde zgodovine, nariši sliko ogroženih svoboščin, in morda se bo javnost ustrašila dovolj, da bo pozabila bistvo. Tokrat je to bistvo zelo trezno: predlagani zakon o evtanaziji ima luknje, ki jih medicina in pravo ne moreta pošteno premostiti; ustvarja pravne rizike in organizacijske pritiske, ki jih realni zdravstveni sistem ne zmore; odpira vrata, ki se jih kasneje težko zapira. To ne pravijo »klerikalci«, to opozarja velik del stroke, pravnikov in etičnih komisij.
Posebej pomenljivo je, da se je proti zakonu organiziralo kar nekaj civilnodružbenih pobud. Ne »hierarhija«, ne samo »strankarska direktiva«, temveč ljudje in skupine z imenom in priimkom, ki verjamejo, da življenju ni dovolj reči: »končajmo ga dostojanstveno«, če prej nismo naredili vsega za dostojanstvenost življenja. Na drugi strani pa čedalje glasnejša moralna panika nad »vplivom Cerkve« – kot da bi bilo že samo dejstvo, da so kristjani državljani, kršitev sekularnosti. Naj spomnim še n-tič: sekularnost ni prepoved vere, sekularnost je pravilo, da država nikomur ne prepoveduje vesti.
Preizkus za verujoče: se bomo spet pustili prestrašiti?
Ker je na mizi resna stvar, se vprašanje ne more ustaviti pri kulturnih klišejih. V resnici smo na preizkusu mi, verujoči. Bomo spet pustili, da nas generacija starih moralnih inkvizitorjev prestraši v samocenzuro z oguljenimi parolami o »klerofašizmu«? Ali bomo doumeli, da smo poklicani biti »sol zemlje« in »luč sveta« (Mt 5,13–14) tudi takrat, ko nas v komentarjih čaka običajni katalog žaljivk? Družbeni nauk Cerkve, od Leona XIII. naprej, nas ne kliče v zakristijo, temveč na ulico, v parlament, v javno razpravo. Leon XIII. v okrožnici Sapientiae Christianae jasno uči, da kristjani kot državljani nosimo dolžnost delovati za resnico in pravičnost v javnem življenju. Ne pasivno. Dejansko. To pomeni tudi: pojdi na referendum.
Družbeni nauk Cerkve, od Leona XIII. naprej, nas ne kliče v zakristijo, temveč na ulico, v parlament, v javno razpravo. Leon XIII. v okrožnici Sapientiae Christianae jasno uči, da kristjani kot državljani nosimo dolžnost delovati za resnico in pravičnost v javnem življenju.
Zagovorniki evtanazije radi rečejo: »Ne vsiljujte svoje morale.« Pravilno. Mi ne želimo vsiljevati morale. Želimo pa, da zakonodaja ne dela iz medicine izvršilca obupa in da pravo ne postane tehnikalija za dokončanje socialne osamljenosti. Pravo je predvsem varovalo šibkih. Če je sistem paliative podhranjen, če oskrba umirajočih šepa, če bolnišnice in domovi nimajo ljudi in znanja, potem je evtanazija bližnjica čez človeško dostojanstvo. Najprej uredimo svet življenja, potem se pogovarjajmo o njegovem koncu. Obratni vrstni red je naj prefinjena oblika nasilja.
Odlike nove katoliške generacije
Znak časa je tudi ta: katoliška civilna družba na terenu ni več ustrahovana. Vidi se v številu organizatorjev, v sposobnosti argumentacije, v pripravljenosti prenašati diskreditacije, ne da bi padla v nizkosti. Zrasla je generacija katoličanov 21. stoletja, ki je razčistila teme, ki jih druga stran še vedno zlorablja kot batino: domobranci, denacionalizacija, »Cerkvena krivda« za vse od srednjega veka do včeraj. Te teme za njih niso več travma. So kvečjemu spomin na to, kako hitro zloraba zgodovine postane orodje za utišanje sedanjosti. Nič od tega ne rešuje vprašanja evtanazije. Vse od tega služi zgolj temu, da bi verne državljane spet potisnili v kot. Kajti naše nasprotovanje ni samo moralno. Je predvsem podprto z argumenti, da je zakon slab. Četudi si za evtanazijo, takšnega zakona ne bi smel podpirati.
Nekaj iskrenosti še do nas samih. »Konj je pripravljen za dan boja, a zmaga prihaja od Gospoda«, pravi Sveto pismo (Prg 21,31). Molitev ni izgovor za politično lenobo. V tokratni kampanji ne bo zmagal tisti, ki ima več tvitov, temveč tisti, ki v nedeljo vstane, vzame osebni dokument in glasuje. Če bo rezultat drugačen od naših želja, ne bo konec sveta. Bo pa jasno, da nas niso premagali argumenti, temveč naša pasivnost. Če bo rezultat po naši vesti, naj nas ne zanaša. Šele potem se začne težje delo: paliativa, oskrba, družine, župnije, karitas, duhovna in socialna bližina človeku, ki se boji. Kdor je proti evtanaziji v nedeljo, mora biti proti osamljenosti in občutku »biti breme« v ponedeljek.
V tokratni kampanji ne bo zmagal tisti, ki ima več tvitov, temveč tisti, ki v nedeljo vstane, vzame osebni dokument in glasuje.
To je spopad med dvema definicijama dostojanstva
In še beseda za tiste, ki bi radi referendum zreducirali na »spopad Cerkve in napredka«. V resnici je to spopad med dvema definicijama dostojanstva. Ena pravi: dostojanstvo je v svobodi do končne odločitve. Druga: dostojanstvo je v zaščiti človeka točno tam, kjer je njegova svoboda najbolj ranljiva. Če družba razglasi, da je končna rešitev lažja od dolge skrbi, bo ta logika našla pot tudi drugam. V sistem, ki bo stare in bolne izrinjal tiho, pod retorično odejo sočutja. Ves svet, ki je poskusil bližnjice v imenu sočutja, jih je kasneje obžaloval.
Da, levica je še enkrat odprla svoj anti-cerkveni muzej. Naj strelja s praznimi naboji zgodovine, če drugega ne premore. To samo potrjuje, da razprava o zakonu ni na njihovi strani. Naša naloga ni, da se jezimo na zaprašene vitrine časov, ki so minili. Naša naloga je, da mirno, jasno in pogumno povemo: zakon je slab, nevaren in prehiter. In da gremo – ne glede na posmeh – na referendum. Najprej na tega, potem pa še na referendum ljudske volje o usmeritvi naše države. Tudi to bo dalo prostor, da se uredi marsikatera, tudi zgodovinska krivica, ki nas zadeva.
Kajti to je tisto, kar naj bi pomenilo biti »sol zemlje«. Ne da solimo druge, ampak da ne pustimo, da se skupnost skisà. Ne zaradi nas, zaradi človeka, ki bo jutri sam v sobi in bo potreboval vse drugo prej kot možnost, da nekdo pritisne na gumb. Če smo katoličani, potem smo državljani. In če smo državljani, potem smo odgovorni. Naj bodo tokrat stare floskule kulturnega boja tisto, kar so: prah. Mi pa bodimo to, kar moramo biti: dejavni, spoštljivi in zavezani življenju.
Komentirajo lahko naročniki