Kako so upokojenci in TV Slovenija pomagali Svobodi do zmage in kaj je spodneslo Janšo?

Po nervoznem in do konca napetem večeru, kjer sta se SDS in Svoboda menjavali v vodstvu, je slednja za slabih 8 tisoč glasov premagala SDS in postala relativna zmagovalka državnozborskih volitev (brez upoštevanih glasov iz tujine!). To ji je uspelo, čeprav jo je volilo kar 167 tisoč volivcev manj kot pred štirimi leti skupaj z LMŠ in SAB, ki si ju je pripojila. Če se sprašujete, kako je to mogoče, ste na pravem mestu.

Hkrati je desna sredina (če k njej štejemo še Logarjeve Demokrate) dosegla 511 tisoč volivcev, kar je 108 tisoč več kot leta 2022 SDS + NSi + Povežimo Slovenijo, in rekorden rezultat, ki za dobrih 800 glasov presega celo seštevek SDS, NSi, SLS in Državljanske liste Gregorja Viranta iz leta 2011.

Kako torej da ob tako močni mobilizaciji volivcev desne sredine, ki je skoraj 70 odstotni volilni udeležbi izničila pregovorno prednost levega bloka ob visoki volilni udeležbi, ta še vedno ni dosegla absolutne večine?

Kako so volili stari in mladi

Kaj se je zgodilo, je dovolj pogledati anketne trende, ko gre za razmerje med blokoma v preteklih mesecih. Upoštevajoč Resni.co kot “tamponsko stranko” je razmerje med dosedanjimi koalicijskimi in opozicijskimi strankami v povprečju anket vztrajalo pri 39:45 z minimalnimi odstopanji. To dolgo stabilno razmerje se je spremenilo v zadnjem tednu do sedanjih 40 : 43, torej ne bistveno, pa vendarle za enega oz. 2 poslanca v prid levega bloka.

Za razumevanje, kako je do tega prišlo, si pomagajmo s starostno strukturo podpore političnim strankam, vpogled v katero omogočajo vzporedne volitve Mediane. Šokiralo ali vsaj presenetilo vas bo, da je Gibanje Svoboda prepričljivo zmagalo med volivci 65+ let, s kar 42 odstotno podporo, ravno obratno pa je bilo pri najmlajših volivcih, kjer je prepričljivo zmagala SDS ter odličen rezultat naredila tudi NSi.

Kako je vendar to mogoče, ko pa je še pred leti veljalo, da mladi volijo bolj liberalno, starejši pa konservativno? Del odgovora je v splošnih trendih, kjer se družbeno angažirani mladi vračajo h koreninam in tradiciji, kar zaznavajo tudi družboslovne raziskave. A v konkretnem primeru slovenskih volitev je bistveno, preko katerega kanala se starostne skupine informirajo.

Generacija interneta je ravnala povsem drugače kot generacija televizije

Bojan Požar je pred tedni dejal, da bodo letošnje volitve prve, ki jih bo odločil svetovni splet. Ni bil daleč od resnice, a sam sem ga nekoliko korigiral, da bodo to zadnje volitve, kjer dobo tradicionalni mediji še odigrali pomembno vlogo.

In ravno slednje se je izkazalo ob pojavu spletnih prisluhov in posnetkov, ki močno kompromitirajo levo oblast. Čeprav jih je v volilno kampanjo prinesel internet, pa je levi establišment prav s pomočjo klasičnih medijev (in aktivistov) izvedel uspešni medijski spin in pozornost stran od vsebine prenesel na izvajalce in naročnike, pri tem pa Janšo spretno povezal z osovraženimi Izraelci in mu nalepil etiketo veleizdajalca.

Mladi spina niso kupili, saj televizije sploh prižgati ne znajo, kaj šele, da bi jo gledali in bi za tovrstne narative dovzetni. So pa nanj zelo dobro nasedli starejši državljani, ki imajo privzgojen nekritičen odnos do tega, kar jim povedo na televiziji ali preberejo v tiskanem časopisu.

Ne bi pretiraval o odločilnosti vloge TV Slovenija, Dela in drugih medijskih dinozavrov. Golob je bržkone pobral tudi sadove uvedbe dolgotrajne oskrbe ter turneje po domovih upokojencev, ki si jo je privoščil ob predvolilnih vladnih obiskih regij. Je pa bila ravno toliko pomembna, da je ponovno razpihala antijanša refleks in Svobodi prinesla tesno zmago, bloku pa dodatna dva poslanca.

Če Janša ni zmagal zdaj, ne bo nikoli več

In kaj reči o novem/starem poražencu Janezu Janši? Glede na to, kako dobro mu je kazalo vse do trenutka, ko so ga povezali z Izraelci, te pa s posnetki, ki razgaljajo umazane prakse levih konkurentov, bi SDS-u lahko izkazali nekaj sočutja: nenazadnje so najbolj resna in najbolje organizirana stranka v Sloveniji in v tej kampanji so skoraj do konca naredili praktično vse prav.

Pa vendar, v politiki ni prostora za sentimentalnost. Dejstvo je, da je za levo vlado vsebinsko izjemno slab mandat, posledice katerega so ljudje čutili na lastni koži. Prisluhi bi k temu morali še naložiti. A tudi po vsem tem Svoboda in Golob premagata glavnega konkurenta za prevzem oblasti, kar je denimo šokiralo tudi veleposlanika zelo pomembne države, smo izvedeli.

V ponedeljkovem komentarju po prejšnjih parlamentarnih volitvah 2022 sem zapisal, da “obe pomladni stranki ob vrnitvi v opozicijske klopi čaka temeljit premislek o vprašanjih, ki niso nič drugačna, kot so bila pred dvema, štirimi ali osmimi leti.” Ter še, da se “predvsem za večjo partnerico zdi, da si v resnici nanje ne želi odgovoriti.”

Štiri leta kasneje je razlika le v tem, da si je NSi nekatera vprašanja zastavila in nanje poiskala tudi odgovore. V SDS pa se teh vprašanj še naprej izogibajo, saj odgovora nanje ne želijo slišati.

A dokler bo tako, bodo vedno znova doživljali reprizo sinočnjega scenarija. Že Einstein je namreč dejal, da ne moraš početi vedno znova istih stvari in pričakovati drugačnih rezultatov.

Tokrat se bom, glede na moj tekst izpred štirih let, nekoliko popravil. Ne največje opozicijske stranke, ki tega očitno ni zmožna, temveč njene volivce čaka temeljit premislek o vprašanjih, ki niso nič drugačna že 12 ali več let. Dokler ga ne bodo opravili, se bodo, kot v filmu Neskončni dan z Billom Murrayem, v ponedeljkova postvolilna jutra vedno znova zbujali z istim občutkom razočarajočega poraza.