Golob nehote razkril, kako bruseljski mediji dobijo napačno sliko o Sloveniji

Predsednik vlade Robert Golob je še pred volitvami v Bruslju internacionaliziral »izraelske« prisluhe, ki jih je označil za vmešavanje v slovenske volitve in »veleizdajo« tistih, ki so domnevno sodelovali pri njihovem nastanku. Verjetno je pričakoval burne reakcije mednarodne demokratične javnosti nad nesprejemljivim obnašanjem slovenske »skrajne desnice«. Glasno in nekritično ga je podprl Macron, predsednik države, v kateri se proti protestnikom rutinsko uporablja solzivec. V Sloveniji bi rekli, da redno »zaplinjajo« stavkajoče delavce in kmete.

Sprožitev »demokratičnega alarma« je Golobu zaenkrat bolj ali manj spodletela, v bruseljskem balončku pa sploh. Na osrednjih bruseljskih novičnikih so prisluhe omenili brez pričakovanega pompa, potem pa »vse tiho je bilo«.

Publikacije Politico, EUobserver in Euractiv so med glavnimi bruseljskimi viri o dogajanjih v Evropski uniji in njenih državah članicah. Več desettisoče vplivnih funkcionarjev in uslužbencev EU si v veliki meri ustvarja mnenje o političnih dogajanjih v manjših državah članicah prav na podlagi branja omenjenih publikacij, saj nacionalni mediji v državah članicah o Sloveniji ne poročajo prav pogosto.

Tudi sam zaradi profesionalne deformacije že leta začenjam svoj dnevni safari skozi vedno bolj polarizirano in manj verodostojno svetovno in slovensko medijsko krajino s prebiranjem omenjenih glasil, ki jih prejemam v elektronski poštni nabiralnik. Žal so tudi v teh medijih narativi vedno bolj poenostavljeni; prevladujejo »copy & paste« pavšalna mnenja, v katerih je Janez Janša, na primer, velik zaveznik »proruskega in pro-MAGA« Orbána.

Da JJ podpira Ukrajino, v tem kontekstu ni relevantno, saj se poročanje osredotoča na poenostavljene enačbe, kot so: »desni = anti-EU = rušilci demokracije = zlo«, »levi = pro-EU = varuhi demokracije = dobro«. Nians skorajda ni več; od z informacijami bombardiranega bralca terjajo preveč intelektualnega truda in ga lahko le zmedejo. Če navijaš za Barcelono, so vsi penali za Real »šenkani«, in obratno. V današnjem svetu, če priznaš, da jih je bilo nekaj pravično dosojenih, si že spodkopal svojo osnovno tezo.

Prišepetovalci

Med prejšnjo Janševo vlado sem redno spremljal »zgrožene« odzive bruseljskih portalov na dogajanje v Sloveniji. Uslužbenci EU so bili redno obveščeni o Janševih skrb vzbujajočih čivkih, domnevnem rušenju pravne države in »orbanizaciji« slovenske medijske krajine. Med Golobovim mandatom je Slovenija iz novičnikov skorajda popolnoma izginila, kakor da ne bi bila več članica EU. Ni bilo vmešavanja v kadrovanje policije, »čiščenja« javne televizije; Litijska in ostali vladni škandali niso bili omembe vredni, premier ni imel težav s KPK in z govorjenjem resnice.

Razlog je dokaj enostaven: primarni vir teh novic so Slovenci sami. Pred leti so tuji mediji imeli svoje poročevalce v Sloveniji, že dolgo pa so odvisni od virov iz Slovenije. Če jim slednji zagotavljajo, da je RTV objektiven in »depolitiziran«, bo to držalo, saj državo vodijo pro-evropski liberalci, ki se borijo proti skrajni desnici. Po principu »no news, good news« molk iz Ljubljane za bruseljske funkcionarje pomeni le eno: Slovenija je ponovno postala normalna, napredna in neproblematična država.

Desnica spet grozi

Pred volitvami so se sicer v manjšem obsegu od pričakovanega na omenjenih portalih pojavile novice o ponovni nevarnosti prevzema oblasti s strani desnice. Golob je igral na to vižo v popolnoma nekritičnem in propagandističnem intervjuju (ne, novinarstvu ne gre slabo le v Sloveniji) za Politico, v katerem je bombastično naznanil, da bi Janša v primeru zmage na volitvah pomagal Orbánu rušiti EU. Janšev cilj naj bi bil namreč razpad EU.

Potem pa je Golob nenadoma sprožil bombo »izraelskih« prisluhov. O tistih, v katerih bivša generalna sekretarka Svobode Vesna Vuković omenja celo vrsto domnevno nelegalnih praks vladnih predstavnikov, vključno z domnevno krajo denarja za drugi tir, seveda v Bruslju ni bilo omembe.

Zdaj pa se postavimo v čevlje bruseljskega člana kabineta, uradnika ali novinarja, ki je zadolžen za preverjanje Golobove obtožbe o vmešavanju tuje obveščevalne sile v slovenske volitve. Kje, mislite, da bo začel? Domnevam, da s poslušanjem samih prisluhov. Tukaj nastopi že prva velika novost: ne bo potreboval pomoči slovenskega »strokovnjaka«, ki mu bo tolmačil in »interpretiral« to, kar sliši, saj so posnetki v razločni angleščini.

Učna ura o  Sloveniji iz prisluhov

In kaj bo izvedel naš bruseljski poslušalec, ko se bo poglobil v »izraelske prisluhe«? Kot prvo ga bo verjetno malo presenetilo, da ne gre za prisluhe uradnim osebam slovenske oblasti, temveč za bivšo pravosodno ministrico (in sedanjo lobistko), znano odvetnico in vrsto oseb, blizu premierja, zaposlenih v energetskih podjetjih. Iz ust oseb blizu sedanje oblasti bo slišal vse, kar mu je zanj neverodostojna slovenska desnica leta in leta pripovedovala o pokvarjenosti naše tranzicijske levice.

Vprašal se bo, zakaj se je objava prisluhov končala po odločitvi slovenske vlade, da se ne pridruži tožbi Južne Afrike proti Izraelu (po tem dogodku je bil objavljen le posnetek odvetnika Oberstarja, čeprav je s spletne strani razvidno, da jih je bilo sprva predvidenih vsaj šest). Čudil se bo, ker je ena od redkih novic, ki jih je v zadnjem času zasledil o Sloveniji, prav dejstvo, da je Golobova vlada pridružitev tožbi glasno napovedala in se hvalila, da predstavlja tako rekoč avantgardo EU v boju za pravice Palestincev. Vprašal se bo, kaj za vraga je lahko bilo v neobjavljenih posnetkih, da je vlada čez noč spremenila svojo uradno politiko do Izraela. Morda se bo celo spraševal, ali je večja »izdaja« države domnevno sodelovanje pri prisluhih zasebnikov, ki ob krožniku testenin v tujini razkrivajo korupcijo slovenske oblasti, ali hipno spreminjanje uradne vladne politike, da se domnevno še več obremenilnih prisluhov ne bi pojavilo v javnosti.

Lahko se torej upravičeno vprašamo, ali bo ta naš poslušalec res prišel do zaključka, da je Janša domnevno izdal državo in ogrozil slovensko demokracijo. Morda pa bo začel utemeljeno sumiti, da je Golobova opcija (ali tranzicijska levica, če želite) res ugrabila državo. Se bo naš tuji poslušalec zgražal, da gre za ponaredke, zmazke ali odlomke, ki so iztrgani iz konteksta? Ali, kakor so pred dnevi v osrednjem dnevniku javne RTV evfemistično razložili gledalcem, »za domnevno zakulisje slovenske politike«? Orwell bi bil ponosen.

Morda pa je plačilo 10-% »provizij« na posle v Sloveniji res normalno »politično zakulisje«. Kaj si o tem mislijo morebitni bodoči tuji investitorji, je seveda druga zgodba. Tudi njim so in bodo prisluhi na voljo.

Morda bo naš tuji poslušalec resda zaključil, da so bili Janševi domnevni pogovori s tujimi (para)obveščevalnimi službami popolnoma nesprejemljiv poskus vplivanja na volitve. Morda. Bo pa prav gotovo začel sumiti, da podsisteme v državi, vključno s sodstvom in mainstream mediji, res še vedno usmerja »kingmaker« Kučan in postsocialistična tranzicija ter da je Slovenija sila skorumpirana država.

Mislite, da bo informacija, da je sedanja slovenska komisarka Marta Kos domnevno sodelovala z UDBO, te sume o post-socialistični eliti ovrgla ali okrepila? Domnevam, da tudi zato iz Bruslja odmeva tišina. Podobna tisti, ki sledi na tribunah stadiona, ko je ljubljenec občinstva ravnokar zabil neroden avtogol.