Kolumnist Dejan Steinbuch v svoji kolumni za +Portal razgrinja pravni labirint okoli obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika – in zaključuje, da je slovensko pravosodje z zadnjo odločbo Ustavnega sodišča odprlo Pandorino skrinjico, ki bo državi še dolgo delala preglavice.
Steinbuch opomni, da se je zgodba zapletla že leta 2019, ko je Vrhovno sodišče razveljavilo Rupnikovo obsodbo iz leta 1946. Čeprav je bila ta procesno pomanjkljiva, je v materialnem smislu ustrezala resnici – Rupnik je bil kolaborant in vojni zločinec.
Paradoks, ki ga kolumnist izpostavi, je ideološki: obe sodišči sta levičarski, a sta prišli do nasprotnih zaključkov. Ustavno sodišče je Vrhovnemu “popravljalo nalogo” in na koncu potrdilo pravilnost sodbe izpred osemdesetih let.
Toda pravi problem, opozarja Steinbuch s sklicevanjem na odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika dr. Roka Svetliča, se skriva v pravnem precedensu, ki ga je odločba ustvarila. Ustavno sodišče je prvič v zgodovini slovenskega sodstva priznalo pravni interes posamezniku – vnuku žrtve II. svetovne vojne – za izid kazenskega postopka, ki sploh ne teče zoper njega.
In tu se po Steinbuchovem mnenju odpre ključno vprašanje: če velja ta logika, zakaj je ne bi smeli uporabiti tudi potomci več kot 12.000 domobrancev in civilistov, pobitih v povojnih pobojih – za katere doslej ni bil obsojen prav nihče?
Steinbuch zaključuje cinično, da primer Rupnik ni spor o pozabljeni zgodovinski figuri. Je ogledalo globoke razpoke v slovenskem pravnem sistemu in kolektivnem spominu – razpoke, ki jo politika in pravosodje skupaj bolj poglabljata, kot jo zapirata.
Komentirajo lahko naročniki