Za politiko obstaja kopica fraz, ki se na prvi pogled zdijo kot pavšalne floskule: da je “umetnost možnega”, “pekarna zarečenega kruha”, “druga najstarejša obrt – zelo podobna prvi”, in podobno.
Da niso povsem za lase privlečene, temveč se v njih dejansko skriva resnica, smo bili ponovno priča minuli petek, ko je funkcijo predsednika državnega zbora zasedel človek, ki mu po zdravi pameti ne bi zaupali vodenja Sveta krajevne skupnosti, kaj šele slovenskega hrama demokracije, če ga tako sploh še lahko imenujemo.
Zoran Stevanović ni kar nekdo: je predsednik stranke, nastale iz proticepilskega sentimenta na Facebooku v času tretje Janševe vlade, protagonist takratnih protestov, ki so prerasli v nasilne izgrede in razgrajaštvo, oster kritik »globalnih struktur moči« kot sta po njegovem Evropska unija in zveza NATO ter odkriti zagovornik Putinove Rusije in Vučićeve Srbije.
Zakaj tak človek ni primeren za predsednika državnega zbora države članice EU, v normalnih okoliščinah ne bi bilo potrebno razlagati. Ampak ker se je na čelu parlamenta po nekem ključu znašel, si pomagajmo s stališčem ugledne evropske poslanke stranke SDS, Romane Tomc, ko je še pričakovala, da bo Resnico v svojo koalicijo uspel zvabiti Robert Golob:
Spoštovana evropska poslanka ima še kako prav, da naj bi ključno vlogo pri oblikovanju koalicije igrala »proruska, skrajno desna populistična stranka, ki na novo vstopa v parlament.« A ironično dejstvo je, da bo takšna stranka očitno omogočila oblikovanje desno-sredinske koalicije. Resda drži tudi, da »sredinsko-desni voditelj Janez Janša ne bo oblikoval vlade s prorusko, skrajno desno populistično stranko«. A da bo lahko to storil, je njenemu voditelju omogočil prevzem slovenske zakonodajne veje oblasti.
Cena, ki so jo pripravljeni plačati
Če nam Golobovo dvorjenje Stevanoviću, poznavajoč naravo slovenske levice, o njej ne pove nič novega (niti za trenutek ne dvomimo, da bi Golob za oblast storil enako), pa nam manever marsikaj tega, česar o njej nemara še nismo vedeli, razkrije o domači politični desnici.
Najprej, da si oblasti želi mnogo bolj, kot je pripravljena priznati.
»Slovenski javnosti in volivcem pa vnaprej sporočamo, da SDS nikoli več ne bo oblikovala koalicij in vlad brez jasne in trdne programske večine, oziroma brez možnosti za oblikovanje in uresničevanje ključnih razvojnih politik. Bomo pač počakali,« je predsednik SDS-a Janša zatrjeval na lanskem kongresu v Ormožu. Ne samo, da je slabo leto kasneje očitno pripravljen voditi celo manjšinsko vlado, temveč je za mandatarsko mesto in nestabilno parlamentarno večino na čelo DZ-ja pripravljen ustoličiti človeka, ki mu je na ulici rušil prejšnjo vlado ter pri notarju overil izjavo, da z njim in njegovo stranko politično nikoli ne bo sodeloval.
Drugič, da politični pragmatizem presega nacionalistične okvire. »Da bo tvoj vnuk še pel slovenske pesmi,« je domoljuben, kdo bi rekel nacionalistični slogan, na katerega je SDS stavila v finišu volilne kampanje. Znano je, da je Zoran Stevanović povezan s srbskim svetom, da se zavzema za priznanje Srbov kot narodne manjšine v Sloveniji ter da ob izvolitvi prejema čestitke od predsednice srbske skupščine Ane Brnabić ter nekdanjega predsednika Republike Srbske Milorada Dodika. Za SDS, ki ima toliko za povedati o poreklu ljubljanskega župana, trubačih na trgih prestolnice in srbskem vplivu v Sloveniji, tovrstnih stališč ni problem »zakšeftati« za 5 poslanskih glasov podpore.
In tretjič, da so stranke, ki so omogočile Stevanovićevo izvolitev, bile pripravljene vzeti v zakup izrazita protievropska in proruska stališča Resni.ce, čeprav so vse po vrsti izpričane zagovornice evro-atlantskih povezav in glasne kritičarke ruske agresije na Ukrajino. Jasno, pri Stevanovićevi ideji razpisa referenduma o izstopu iz zveze NATO zagotovo ne bodo soprispevale, a njihovi voditelji bodo nedvomno zardevali do ušes, ko bodo na mednarodnem parketu pojasnjevali, kaj počno v španoviji s skrajno desničarsko stranko.
To je antigolobovska koalicija
Ta trenutek bi mi kdo lahko očital pretirano romantičen pogled na politično realnost, v kateri ni prostora za moraliziranje in pretirano načelnost. Vse to drži in politika je vedno stvar kompromisa, požegnanega s potrebno mero pragmatizma.
»Včeraj smo izbirali med tem, da na vrh državnega zbora pride Stevanović ali da dobimo še en mandat Golobove vlade. Kaj bi izbrali vi? Druge možnosti ni. Za eno se odločite,« je karikiral poslanec NSi Aleksander Reberšek v pojasnitvenem zapisu na omrežjih, ki mu je iz realpolitičnega vidika težko oporekati.
In res, če smo do sedaj koalicij proti nekomu bili vajeni na levi, tokrat prvič na desni dobivamo antigolobovsko koalicijo. Priznati je treba, da je z vidika posledic za Slovenijo, ki bi jo prinesla druga zaporedna vlada Roberta Goloba, cilj legitimen.
Ali tudi posvečuje sredstva, pa bo odvisno predvsem od končnega »izplena« takšne španovije. Če bo osredotočena na uresničevanje skupnih programskih ciljev kot so boj proti korupciji, stabilizacija in vzpostavitev ugodnega gospodarskega okolja, prijaznejša davčna politika, ureditev javnega zdravstva in podobno, Stevanovićeve eskapade na zunanjepolitičnem področju pa bodo kar se da omejene, dobro. Če bo Resnica zato ostala konstruktivna zunajkoalicijska partnerica (mesto predsednika DZ je namreč tudi kompromis za njene glasove brez da sodeluje v vladi), ki ne bo nagajala ali celo igrala na obe strani, ko bo najbolj »vroče«, tudi dobro.
Vse to bo morda po štirih letih produktivnega mandata z otipljivimi rezultati pretehtalo v prid problematičnega kompromisa, kakršen je bil sklenjen minuli petek.
Pa vendar se je težko otresti skepse, da bo tudi v bodoče teklo vse tako gladko kot je petkovo glasovanje za predsednika državnega zbora v prvem kandidatnem krogu. Sporočilo Stevanoviću namreč je, da cena za njegovih 5 glasov navzgor skorajda nima omejitve.
Kaj bo to spoznanje pomenilo v praksi, bomo najprej videli, ko bo rušitelj 3. Janševe vlade na mizo moral položiti glasove za 4. Janševo vlado. In četudi je to del že dogovorjenega paketa, ni garancije za naslednje težke odločitve, ki bodo čakale ta parlamentarni sklic in vlado, ko bo potrebovala njegovo večino.
Nekaj je gotovo: zelo verjeten četrti Janšev premierski mandat ponovno ne bo takšen, kakršnega je kot edinega možnega Janša opisal na omenjenem kongresu v Ormožu. In nedvomno bo posledice lastnih zarečenih stališč tudi tokrat nosil sam, pa tudi ostali koalicijski partnerji. Če bodo rezultati na mizi, bo vse lažje.
Komentirajo lahko naročniki