Islamska republika Iran se v začetku leta 2026 sooča z najglobljo krizo po ustanovitvi leta 1979. Gospodarski kolaps, množični protesti in brezprecedenčna zunanjepolitična osamitev so državo potisnili v položaj, ko se pritisk stopnjuje hkrati od znotraj in od zunaj.
Analitiki opozarjajo, da trenutni val nemirov ni le še ena epizoda družbenega nezadovoljstva, temveč potencialno usoden izziv za teokratski sistem.
Jedro krize je gospodarsko. Iranska valuta rial je strmoglavila na zgodovinsko dno – približno 1,4 milijona rialov za ameriški dolar – inflacija pa se giblje med 40 in več kot 50 odstotki letno. Osnovne življenjske potrebščine so za velik del prebivalstva postale nedosegljive. Protesti, ki so se sprva začeli med trgovci v teheranskem bazarju, so se razširili na več kot 170 lokacij v 25 provincah in zajeli tudi manjša, revnejša mesta.
Street protests in Iran 🇮🇷 are getting serious, triggered by collapse of the currency and inflation, but also with political slogans in the traditionally important bazaar of Teheran. pic.twitter.com/eWY0yWMHwP
— Carl Bildt (@carlbildt) January 2, 2026
Poseben pomen ima prav vloga bazarjev. Trgovci so v iranski zgodovini večkrat igrali ključno vlogo pri padcih režimov, nazadnje ob islamski revoluciji leta 1979. Njihov trenutni upor simbolizira prelom: nezadovoljstvo ni več omejeno na mlade, študente ali urbane elite, temveč povezuje delavce, srednji razred in tradicionalne gospodarske stebre družbe.
Medtem ko imajo mednarodne sankcije, ki jih vodijo ZDA, pomembno vlogo pri poslabšanju razmer, jih mnogi Iranci ne vidijo kot edini ali glavni vzrok. Jeza se vse bolj usmerja v domačo elito. Odmevni korupcijski procesi proti uradnikom in njihovim družinam so utrdili prepričanje, da nekateri zaradi krize celo bogatijo. Tako imenovani »dobičkarji sankcij« naj bi prek posebnih režimov nadzirali uvoz in izvoz, prenašali naftne prihodke v tujino in služili z mrežami pranja denarja.
Vlada je decembra dodatno podžgala jezo z dvigom cen subvencioniranega goriva. Grožnje vrhovnega voditelja Alija Hameneja, da bo režim »izgrednike postavil na njihovo mesto«, niso ustavile demonstracij. Po podatkih aktivistov je bilo ubitih najmanj 20 ljudi, več sto pa zaprtih, kar krepi spiralo nasilja in mobilizacije.
Od reform k zahtevi po padcu režima
Za razliko od protestov leta 2022, ki jih je sprožila smrt Mahse Amini in so bili osredotočeni na osebne svoboščine, je današnji upor izrazito sistemski. Slogani, kot so »Smrt diktatorju«, in celo pozivi k vrnitvi dinastije Pahlavi kažejo, da del družbe ne zahteva več reform, temveč popolno zamenjavo oblasti. Ideološki premik – vključno z obujanjem monarhistične simbolike – odraža globoko izgubo vere v možnost reform znotraj obstoječega sistema.
BREAKING — Massive protests occur in Tehran’s southern Naziabad neighborhood as Iranian protesters chant “Death To The Dictator” targeting Khamenei, and “This is the final battle, Pahlavi [@PahlaviReza] will return.” Share with force so the world can see what’s happening in Iran. pic.twitter.com/AvBzZWRDS4
— Shayan X (@ShayanX0) January 4, 2026
Brez voditeljev in brez verskih predznakov
Za razliko od prejšnjih uporov so tokratni protesti povsem organski in brez formalnega vodstva. Natana DeLong-Bas, strokovnjakinja za islam in profesorica na Boston Collegeu poudarja tri ključne novosti:
Naročniška vsebina
Young women in Iran are DEFYING the regime’s morality police, forced hijab, and are singing in the streets.
THIS is what true resistance looks like. Where are the western leftists now who supported HAMAS and Gaza?? Why are they all silent?!?
FREE THE PEOPLE OF IRAN! pic.twitter.com/mQvZ0P7mZx
— Jaimee Michell (@JaimeeUSA) January 3, 2026
Morda najbolj pretresljiv vidik protestov pa je starost udeležencev. Po podatkih iranskih virov je povprečna starost protestnikov le 15 let.
“Ti mladi dobesedno predstavljajo prihodnost države. Ker nimajo glasu v zakonodaji, svojo usodo prevzemajo v lastne roke na ulicah,” pravi DeLong-Bas.
A teenager from Iran sent me these videos with this message:
“I was terrified while filming them. Please share them and show the world that we, the people of Iran, do not want this regime.”The protests in Iran began in Tehran and are now spreading to cities across the country.… pic.twitter.com/4xu2S5vh86
— Masih Alinejad 🏳️ (@AlinejadMasih) December 29, 2025
Režim oslabljen kot še nikoli
Notranjo krizo spremlja dramatično poslabšanje zunanjepolitičnega položaja. Junijska vojna z Izraelom in ameriško bombardiranje iranskih jedrskih objektov sta močno poškodovala infrastrukturo, v katero je Teheran vlagal desetletja. Še hujši udarec pa je razpad t. i. »osi odpora« – mreže regionalnih zaveznikov, na kateri je Iran gradil svoj vpliv.
Hezbolah in Hamas sta bila močno oslabljena, v Siriji je decembra 2024 padel režim Bašarja al Asada, aretacija venezuelskega predsednika Nicolása Madura pa je Teheranu odvzela pomembnega globalnega partnerja in finančno zaledje. Iran je v Venezuelo vložil milijarde dolarjev, pogosto prek podjetij, povezanih z Revolucionarno gardo; padec Madura tako pomeni tudi neposredno gospodarsko izgubo.
Tudi Rusija se kaže kot nezanesljiv zaveznik. Med junijskim konfliktom je Moskva ostala pri diplomatskih obsodbah, brez konkretne pomoči, kar potrjuje pragmatičen pristop Kremlja: regionalni partnerji so zamenljivi, ko to zahtevajo širši interesi.
“AYATOLLAH KHAMENEI PLANS TO FLEE TO MOSCOW”
Reports have surfaced that Iran’s Supreme Leader, Ayatollah Ali Khamenei, has prepared a contingency “Plan B” to flee to Moscow if ongoing nationwide protests escalate beyond his security forces’ control.
The escape plan would… pic.twitter.com/9Sc69ZqxUS
— WORLD AT WAR (@World_At_War_6) January 5, 2026
Trumpova vrnitev in nevarnost eskalacije
Naročniška vsebina
Dialog ali zadnji manever?
Iranski predsednik Masud Pezeškian skuša v tem ozračju igrati vlogo zmernega glasnika dialoga. Njegova ponudba pogovorov in tehnokratske poteze, kot je imenovanje novega guvernerja centralne banke, naj bi pomirile javnost. A protestniki te korake vidijo le kot kozmetiko – “premeščanje stolov na Titaniku”, kot se sliši na ulicah.
Analitiki tudi opozarjajo, da ima režim še vedno močan varnostni aparat, vendar pa se njegova legitimnost krha. Če bi prišlo do razpok znotraj policije, vojske ali milic Basidž, bi se razmerje sil lahko hitro spremenilo. Posebno vlogo igra tudi islamski 40-dnevni cikel žalovanja: vsaka nova smrt znova zaneti proteste in ustvarja občutek neskončne mobilizacije.
🇮🇷 NEW VIDEO SHOWS IRAN PROTESTERS TORCHING REGIME MILITIA BASE IN TEHRAN
Fresh footage confirms pro-Shah youth setting fire to a regime force base in Punak, northwest Tehran.
The building belonged to the Basij, a militia used to suppress protests and patrol neighborhoods.… pic.twitter.com/R9r9NmAtY5
— Mario Nawfal (@MarioNawfal) January 5, 2026
Iran je danes ujet v nevarno dilemo. Popoln gospodarski zlom grozi s socialnim razpadom, a neposreden vojaški spopad z ZDA bi lahko bil usoden – še posebej ob pomanjkanju zanesljivih zaveznikov. Vprašanje, ki visi v zraku, ni več, ali so spremembe možne, temveč ali bo teokratski sistem preživel pritisk, ki prihaja hkrati z ulice in iz Washingtona. Za regijo – in svet – bi bil razplet lahko prelomnega pomena.
Komentirajo lahko naročniki