Poziv k bojkotu referenduma se je vladnima Svobodi in Levici vrnil kot bumerang. Ne le, da je nasprotnikom uspelo zbrati preko 90-odstotno večino volivcev na svoji strani, konkretno so tudi presegli zahtevani kvorum za zavrnitev zakona. Obupani poskusi podpredsednice Svobode Sare Žibrat, da bi rezultat razložila, češ, naš poziv k bojkotu je uspel, 75 % volivcev je ostalo doma, ker so nas poslušali, tako spada v kategorijo »Sanja svinja kukuruz.«
A bolj patetično od nje je izpadlo medijsko pripravljanje terena za bojkot referenduma in saniranje škode dan po tem, ko le ta ni uspel. Ne le, da so se mediji osmešili, izkazalo se je, da monopol nad mišljenjem ljudi ni več povsem v njihovih rokah. Pa je to res že konec vodilnih medijev?
Bistveno bolj resno kot volivci, so premierjev poziv k bojkotu referenduma vzeli največji oziroma osrednji mediji. O referendumu je bilo poročanega kar se da malo, soočenj praktično ni bilo. Zgolj iz poročanja medijev bi referendum kaj lahko povsem spregledali. Če pa se je že pisalo o referendumu, se je neredko pisalo z naslovi v stilu spodnje slike.
Treba je sicer priznati, da je ravno izpostavljeni portal N1 med vodilnimi mediji še najbolj pošteno predstavil tudi nasprotno stran.
Dan po referendumu – »čas kislih kumaric«
Morda največji fiasko si je privoščil največji tiskani časopis v Sloveniji, Delo. Na poreferendumski ponedeljek na naslovnici o tem niti besede. Prav tako ne o političnih pretresih, ki jih tak rezultat nosi ali kakšni drugi izjemno pomembni temi, ki bi morda upravičila, da referendumski rezultat ne zaseda celotne naslovnice. A kot bi bili v času kislih kumaric – čas poletnih počitnic, ko zaradi pomanjkanja političnega dogajanja na naslovnice pridejo tudi bolj obskurne teme – se na naslovnici Dela znajde hamburger in naslov, da je ameriška kultura del našega vsakdana. Na prvi strani referendum ni omenjen niti z besedico.
Za primerjavo, isti časopis je pred tremi leti čez dobršen del naslovnice natisnil obkroženo besedo proti, ko je pri referendumu o vodah slavila druga stran.
Referendumski rezultat nam poleg bede prozornih manipulacij kaže še nekaj – medijski monopol nad ljudskim mišljenjem ni več absoluten. Ob še tako velikem angažmaju, jim ni uspelo dovolj ljudi zadržati doma.
Mediji izgubili absolutno moč, a še niso povsem brez nje
Kot prvi je medijski monopol razbil splet. Če televizija in tisk zahtevata visoke začetne vložke in močno kapitalsko zaledje, ki podpira pogosto izgubo medija, radijske frekvence pa skoraj ni več mogoče dobiti, je splet tisti, ki omogoča širjenje vsebin hitreje, enostavneje in predvsem bistveno ceneje.
Prav zaradi tega je ravno na spletu tudi največja pluralnost medijev. Če je dnevno časopisje v lasti ene opcije, večina radijskih postaj v lasti enega tajkuna, televizije pa sta si vplivno, sicer ne ravno enakopravno, razdelila največja politična igralca, splet ponuja bralcem bistveno raznovrstnejše vsebine – če so jih pripravljeni iskati.
Splet je z razvojem podkastov resno priškrnil monopol tudi televiziji. Več podkastov v Sloveniji dosega višjo ali primerljivo gledanost kot Odmevi, oddaja, ki je nekoč štela za najbolj paradno politično oddajo slovenskih televizij.
A če smo pri slednjih še nekje v polju »medijskega,« so danes za odločanje na volitvah še bolj ključna družbena omrežja, ki so jih po naravni poti bolje osvojili tisti, za katere v večinskih medijih ni bilo prostora in so se morali znajti drugače. Konkretno, konservativnejši glasovi, pa tudi kakšni obskurnejši, denimo proticepilski, proruski kovidskeptiki, ki se utegnejo prav na tem valu na naslednjih volitvah prebiti v parlament.
A prehitro bi bilo odpirati šampanjce, če spadate med tiste, ki jih moti vpliv lastnikov medijev na družbo. Morda pada vpliv resnih medijev, sploh tistih, ki so bili v zadnjem času kar preveč aktivistično prozorni, koga podpirajo in čigavo umazano igro igrajo. Zaupanje si je že tako težko povrniti, še posebej pa to velja v času, ko je zbranost omejena na 10-sekundno video vsebino na TikToku, in resne, sploh pa poglobljene vsebine, zmore spremljati vse manj ljudi.
A hkrati tudi izvorne vsebine za deljenje po družbenih omrežjih pogosto ustvari medij. Na koncu še vedno novinarji postavljamo vprašanja na soočenjih in tiskovnih konferencah ter s svojimi članki in video vsebinami dajemo sporočilo, ki se širi naprej, le da imajo uporabniki družbenih omrežij možnost, da vsebino komentirajo ali izdelajo sami.
Infotainment in novice kot priloga še niso mrtvi
Morda res očitno pada moč resnim medijem, sploh takim, ki so specializirani za politiko. Pogosto pa se bistveno podcenjuje medije, kjer ljudje primerno ne iščejo političnih vsebin, so jim pa servirane sproti, za zraven, ne kot glavna jed, ampak kot priloga.
Poslušalec pride poslušat svojo najljubšo glasbo, a vsake toliko ujame zraven še kratke novice. Gledalec si pogleda resničnostni šov, v reklamnem bloku pa je tudi kratek novičarski segment. Ali pa je kar celotna oddaja zasnovana kot šov. Te oblike medijev še zdaleč niso ostale brez moči, saj dosežejo tiste, ki se sami sicer ne smatrajo za ljudi, ki bi jih zanimala politika, so pa hkrati tista volilna baza, ki odloča volitve.
Tudi resnejše novinarstvo še zdaleč ni passe in ga še potrebujemo. A zavedati se je treba, da nima več absolutnega monopola nad mišljenjem, kar napake in prozorne manipulacije dela še toliko bolj očitne. Samo »državljanski novinarji« na socialnih omrežjih in infotainment ne bodo razkrili odgovorov na bistvena vprašanja naše družbe. A ta vprašanja je potrebno postaviti in se vmes ne kompromitirati s prozorno propagando, pa naj je skušnjava še tako mamljiva. In tudi resne odgovore je kdaj potrebno zapakirati v duh časa, ne pa pri tem pretiravati.
Hamburger na ponedeljek po referendumu je tako ravno tisto, ko gre narobe vse, kar v medijih sploh lahko narobe gre.
Komentirajo lahko naročniki