Gabriel Kavčič: Če Cerkev drezaš dovolj dolgo, se prebudi (2. del)

V prvem delu intervjuja s tiskovnim predstavnikom Slovenske škofovske konference (SŠK) smo spregovorili o božiču, dnevu samostojnosti in enotnosti, svetem letu, vlogi političnih funkcionarjev pri bogoslužjih za domovino in tudi družbeni vlogi cerkve v času osamosvojitve in kasneje v samostojni Sloveniji.

V drugem delu intervjuja pa smo se dotaknili vprašanju statistik, duhovnih poklicev, retradicionalizacije slovenske družbe in družbeni vlogi Cerkve v današnjem času, vključno z nedavnim referendumom o asistiranem samomoru.

V prvem delu intervjuja omenjate, da je bil referendum o asistiranem samomoru prelom, ko se je Cerkev po dolgem času oglasila in se javno opredelila do pomembne družbene teme. Lahko tudi v prihodnje pričakujemo bolj proaktivni vlogo Cerkve na družbenem področju?

Mislim, da gre večjo aktivnost pripisati vsem udarcem, ki jih je bila Cerkev deležna v zadnjih treh letih in so se škofje, župniki in katoličani na splošno, tudi taki, ki so sicer potisnjeni nekoliko v ozadje, prebudili in ocenili, da je nekaj treba narediti, ker so stvari šle predaleč.  Če dolgo po nekom tolčeš, se sčasoma ta nekdo zbudi. Cerkev je resda stara gospa ali pa precej kožuhast medved. Če ga drezaš dovolj dolgo, zabrunda.

Gre pa pri referendumu tudi za temo, ki Cerkvi »pripada«. S čim pa naj se ukvarjamo, če ne ravno z vprašanjem dostojanstva človeškega življenja in večnim življenjem. Oboje je povezano s to temo. Edino prav, da je Cerkev izrazila svoje mnenje – skupaj z drugimi verskimi skupnostmi. Posebej, ker gre za tipično katoliško temo. Nenazadnje je katoliška miselnost izrazito vplivala na konvencijo o človekovih pravicah.

Lahko podobno pričakujemo v prihodnosti? Ne vem. Bi pa bil tega vesel. Po svoje se mi je še pomembnejše od referendumskega izida zdelo prebujenje katoliške cerkve, ki sem ga opazoval v kampanji. Da so škofje izrecno in jasno povedali kako in kaj in to kljub stalnemu nagajanju, celo grožnjam s prijavo. Spomnim se nadškofa Zoreta, ki je na enem srečanju okoli referenduma rekel, naj nas kar prijavijo. Za pravo stvar je treba tudi kaj potrpet. Upam, da bo ta zanos deloval tudi v prihodnje.

Ko smo že pri spoštovanju življenja. Če smo bili prej na koncu, poglejmo še na začetek. Nedavno je Evropski parlament izglasoval podporo resoluciji My Voice My Choice. Podprli so jo tudi številni poslanci, ki zase pravijo, da so kristjani, celo bralci berila. Kako razumete takšno glasovanje poslancev, ki pravijo da so kristjani?

Zvest, praktični katoličan ne bo nikoli mogel biti za splav. Imamo pa seveda praktične katoličane in kulturne katoličane. Ti slednji si radi sami zmešajo nek koktejl elementov, bolj ali manj povezanih s krščanstvom, ki jim ustrezajo.

Tako imamo potem ljudi, ki jim malo paše mistika, morda malo krščanska glasba in kak iniciativni obred, kot sta krst in birma, hkrati pa dobimo recimo ateistične birmanske botre. Seveda nimamo, niti ne moremo imeti lestvice vernosti, kjer bi ocenjevali, koliko je kdo veren.

Ne morem pomagat, če smo katoličani tako neizbirčni, ali pa včasih celo niti nimamo izbire na volitvah, in potem pač izvolimo, kar izvolimo. Tudi kaj, kar se razglaša za katoličana, pa s tem nima kaj dosti skupnega.

Največja bolečina vsakega župnika na Zahodu je, ko dela z birmanci in se zdi vse fajn, celo vidiš neke globoke sledove vere, potem pa pride birma in ni nikogar več. Ampak v ozadju tega so starši. Tam se začne. In težko pričakujemo, da bodo boljši, saj jih izvolijo ti prvi.

Čas okoli novega leta je tudi čas, ko se običajno objavi cerkvene statistike. Kljub temu, da je leto že skoraj okoli, pa še vedno nimamo statistike za leto 2024. Zakaj?

Škofovska konferenca ni nek velik aparat s celim kupom ljudi, ki bi tukaj delali. Zaradi velikega obsega dela se stvari zamikajo. Nismo nemška Cerkev, ki bi imela cel aparat za seboj. Škofje imajo nekaj ožjih sodelavcev in škofovska konferenca je le podaljšek tega. Slovenski škof ni dosti več od župnika z malo večjimi pooblastili.

Tudi letna poročila bodo urejena, a ne da se vsega hkrati. Posebej ob prihajajočem obisku škofov pri papežu, ki zahteva večmesečne intenzivne priprave.

Pa če vendarle ostaneva še malo pri statistiki. Običajno poslušamo, da upada število krstov, porok, duhovnih poklicev. Skrbi ta številki upad?

Nihče ne more biti zadovoljen z nečem, kar upada. Ne bi niti rekel klišejsko, da morda te nove statistike samo kažejo realno stanje. Tudi ne pristajam v celoti na argument, da delamo bolj na kvaliteti, kot na kvantiteti. To se mi zdi preveč poceni.

Na Hrvaškem recimo beležijo statistični vzpon, skoraj kot feniks, ki vstaja iz pepela. V sekularni pluralni družbi, kakršna je naša, se mora vsaka skupina znotraj sebe prešteti. Neke narodne enotnosti, kot morda za osamosvojitev pa danes težko dosežeš.

Izkušnje in statistike po župnijah so zelo različne. So župnije, ki so skoraj obubožale, kar pa je ostalo, je zelo živo jedro, morda samo nekaj družin. Imamo tudi župnije, ki rastejo, ampak to ne pomeni nujno, da so ljudje tam bolj verni, pač pa da morda zaradi bolj všečnih pristopov tja beži pol Slovenije.

So župnije, ki imajo po deset krstov na nedeljo, kar pa ne pomeni tudi pripadnosti. Pristopi glede krščevanja se tudi razlikujejo med župnijami. Po eni strani je fajn, da so otroci krščeni, ampak kaj, če jih nikjer potem več ni. Po drugi strani pa je morda kje drugje manj krstov, ampak tisti ki so, bolj aktivno živijo. Nima smisla postavljat uravnilovke. Morda manjša številčnost pomeni močnejše jedro.

Ponekod se morda trudijo, a je demografija na tistem območju neizprosna. Imamo pa v koprski škofiji tudi v zgodovinsko bolj zapletenih delih škofije, v t.i. »manj cerkvenih« krajih zelo lepe, sicer majhne, a zelo močne skupnosti. Ponekod pa je upad tudi posledica župnika, ki dela tako, da se ljudje ne počutijo dobrodošle. Ali pa drugi naredi vse, kar lahko, pa ni odziva, ker je taka mentaliteta določenega kraja.

Jaz se glede tega držim stare zaveze, kjer Gospod Bog ni nič kaj navdušen nad tem, da se izvaja štetje,  ker gre zaupati predvsem v njega, ne pa v statistike. Dovolj je dnevu lastna teža, pa da damo tam največ od sebe.

Drži pa, da je službena cerkev precej utrujena, saj je povprečna starost duhovnikov taka kot je. Čeprav so nekateri župniki pri 80-tih absolutno izjemni, ne moremo tega pričakovati od vseh. Ni mogoče Cerkve danes voditi enako kot leta 1990, ko je bilo veliko novih maš vsako leto.

Velik del vašega dela je posvečen mladim. Kaj mladega katoličana, ali pa mladega na splošno prepriča, da ostane v Cerkvi, ali da se ji celo pridruži. Število katehumenov je v porastu.

Danes tekmujemo z bistveno več možnostmi. Rock maša ne more parirati rock koncertom. In tudi to ni smisel maše.

Kako doseči družine, da bodo znale živeti vero? Tradicionalni verouk je verjetno za to premalo.

Ko se pojavljajo nove pobude, denimo javna molitev rožnega venca, ali pa ob nedavnem referendumu v levih medijih slišimo svarila pred retradicionalizacijo, rekatolizacijo družbe. Kako razumete to skrb? Zaznavate kaj takega?

Omenili ste Hrvaško. Gre za le dvakrat večji narod od slovenskega, pa imajo na leto preko 50 novomašnikov, pri nas že dolgo nismo imeli dvomestne številke. Kaj Hrvatje delajo drugače?

To vprašanje zadnje čase pogosto dobivam. En vidik je, da je kri mučencev seme novih kristjanov. To je težko sporočilo, ki ga statistika potrjuje. Slovenska Cerkev je dolgo živela iz nepopisnih krivic in trpljenja, ki se je dogajalo ob menjavi režima in potem ob povojnih pobojih in vsemu, kar je novemu režimu sledilo.

Hrvaška Cerkev ima poleg tega mučence tudi iz zadnjega obdobja. Oni so si morali svojo državo resno izboriti, drugače kot mi, kjer Bogu hvala ni prišlo do resnega prelivanja krvi. Res pa je, da mi zelo omalovažujoče gledamo na tiste, ki so svoje življenje dali za našo domovino.

Mislim, da smo Slovenci tudi najbolj jugo-nostalgični narod. Ne vem, če je kje več navdušencev nad Jugoslavijo. Celo mladi se spogledujejo z idejo socializma, pa nimajo pojma o zgodovini. Poslušajo staro glasbo in sanjajo o socializmu.

Slovenci tudi nismo nikoli razčistili in javno ozavestili, od česa smo pravzaprav bežali leta 1990 in 1991. Potem pa vse naštete težave Cerkve, ki trpi pod težo afer in medijskega poročanja. Pa še kaj bi se morda našlo.

Sami vendarle spadate med mlajše duhovnike. Kaj mladega danes prepriča, da se odloči za duhovniški poklic?

Ali je malo nor, ali pa globoko veren in vdan Gospodu in Cerkvi. Zaradi tega imam izredno spoštovanje do bogoslovcev današnjega časa. Posebno slovenskih, ki jih tudi nekaj malega učim na fakulteti. Tega jim sicer tam ne povem, da se ne bi prevzeli.

Čudim se jim in jih občudujem, ker so normalni, zelo prijetni fantje, ki morajo ob današnji postavitvi sveta zelo dobro vedeti, kaj delajo, ali pa zelo slabo presoditi, kaj delajo. V glavnem ocenjujem, da gre za prvo. Mislim, da gre za mlade, zelo pogumne može, ki vedo kaj delajo. Privlači pa jih globoka vera, pozitiven pogled na prihodnost in velika ljubezen do Boga in Cerkve. In pa tudi malo norosti.

Letos imamo novega papeža. Po Frančišku smo dobili prvega ameriškega papeža, Leona XIV. Kako po pol leta vidite začetek njegovega pontifikata, kje so bistvene razlike?

Trije največji izzivi, pred katerimi je trenutno Cerkev?

Institucionalno je verjetno največji izziv lokalizacija – večji poudarek krajevnim škofom. To bo omogočalo tudi delo z manjšim številom duhovnikov. Manjša vloga same institucije. Glavna beseda seveda mora biti jasna in tudi hierarhija ostaja, od papeža navzdol. Ampak pomanjkanje duhovnikov bo privedlo do tega, da se bodo lokalne cerkve nekoliko osamosvojile. Ne v dogmatičnem, ali moralnem smislu. Vse skupaj mora začeti delovati bolj lokalno. Bolj jedrne in kompaktne skupnosti, ki se bodo ukvarjale prvenstveno s katoliškimi temami.

Jasen teološki nauk na eni strani in jasen družbeni nauk na drugi. Torej tudi več ukvarjanja s Karitasom in stiskami ljudi, morda manj z gospodarstvom. Čeprav je tudi to potrebno za karitativno dejavnost.

Potem pa prečiščenje, kjer bo dejansko obstal tisti, ki resno misli. To nas lahko naredi močnejše. V družbi raztopljenih identitet bodo dobro živele samo močne identitete. Četudi bo skupnost morda manjša.

To je že danes očitno, samo da sta sistem iz preteklosti še vedno vlečemo za sabo. Kakšna druga sicer manjša verska skupina v naši družbi deluje bistveno bolj agilno. Čeprav niso toliko manjši od nas, imajo malo bolj jasno identiteto in delujejo bolj felksibilno, vlečejo naprej. To velja tako za religiozne kot tudi druge družbene skupine znotraj pluralne družbe.