Francoski predsednik Emmanuel Macron je po tednu politične negotovosti ponovno imenoval Sébastiena Lecornuja za predsednika vlade, le štiri dni po tem, ko je ta odstopil s položaja. Lecornu, star 39 let, je tako postal že četrti premier v zadnjem letu in šesti v zadnjih dveh letih, kar odraža dolgotrajno politično nestabilnost v državi.
Lecornu je bil prvič imenovan 9. septembra, vendar je 14 ur po predstavitvi svoje ministrske ekipe odstopil zaradi nezadovoljstva znotraj koalicije in kritik opozicije. Kljub temu ga je Macron po pogajanjih z voditelji parlamentarnih strank ponovno pooblastil, da oblikuje vlado in pripravi proračun za leto 2026. V izjavi na X-u je Lecornu poudaril, da sprejema nalogo “iz dolžnosti” in bo storil vse, da Francija do konca leta sprejme proračun ter reši vsakodnevne izzive državljanov.
Politična kriza v Franciji je posledica fragmentiranega parlamenta, nesoglasij glede javnofinančnega primanjkljaja in zaskrbljujočega stanja javnega dolga, ki letos dosega skoraj 114 odstotkov BDP. Skrajna desnica in levica že grozita z interpelacijo ali nezaupnico, medtem ko Macronova podpora med državljani dosega zgodnje rekordno nizko raven, vsega 14 odstotkov.
Lecornu se bo moral hitro soočiti z izzivom pridobitve podpore za proračun, hkrati pa sestaviti vlado, ki bo sposobna delovati v parlamentu brez jasne večine. Analitiki opozarjajo, da neuspeh pri tem ne bo le politična težava, temveč bi lahko dodatno prizadel francosko gospodarstvo in povečal napetosti na ulicah, kjer protesti proti varčevalnim ukrepom in pokojninski reformi še vedno vztrajajo.
Medtem ko Macron išče izhod iz političnega labirinta, ostaja Lecornu kot “stari-novi” premier ključni igralec, ki bo odločal, ali bo Francija našla stabilnost ali se bo politika znova znašla v kaosu.
Emmanuel Macron je postavljen pred zid, pred katerega se je sam postavil zaradi lastne trme in odtujenosti od ljudstva. Francija ga je sita in na naslednjih volitvah bo podprla trdo levico in suverenistično desnico, njegovega radikalnega centrizma pa poslala v zgodovino. Država nujno potrebuje reforme, a za njihovo sprejetje je potreben širši konsenz, ki ga je Macron že vnaprej izključil, ko je odrezal trdo levico in Nacionalni zbor od vladanja. Zmaga suverenistične desnice je bila preprečena zgolj zaradi anomalij večinskega volilnega sistema. Macron je, proti logiki De Gaulleove 5. republike, uspelo nemogoče: uničil je sistem, ki je bil zasnovan za stabilnost, in iz Francije, nekoč simbol trdnosti in suverenosti, naredil državo, ki se sramuje svoje zgodovine, a se hkrati z njo kiti, čeprav je daleč od stare slave.
Komentirajo lahko naročniki