Duhovniki (pre)rano umirajo. In novih bo le še za vzorec. Kaj pa zdaj?

Začetek poletja je vsako leto vesel čas za slovensko Cerkev, saj v tem obdobju posvečuje nove duhovnike in se obhajajo nove maše. Letos pravzaprav novi maši, saj sta novomašnik le dva.

Pravzaprav letos to obdobje tudi ni bilo tako zelo veselo, saj so v tem času umrli trije duhovniki in to dokaj mladi. Že dolgo smo tudi priča temu, da vsako leto umre kak duhovnik ali dva pred običajno starostjo za srečanje s svetim Petrom. Infarkti, prometne nesreče, rak …

Čeprav se lahko tudi zgolj dveh novomašnikov iskreno veselimo, nenazadnje iz preteklosti Cerkve poznamo posameznike, ki so preobrnili zgodovino narodov, je duhovniška statistika vseeno dejstvo, ki govori o tem, da je duhovniška služba v obdobju velikih sprememb. In s tem tudi vsa župnijska občestva. Na podeželju ponekod sicer še živimo v mehurčku, v katerem je duhovnik vedno na razpolago in vse še deluje po starem, toda iz leta v leto je teh mehurčkov manj. Vse manj je tudi duhovnikov in pritiski nanje so vse večji.

Deklica za vse

Lahko se ljudje, ki duhovnika srečajo na pogrebih in porokah posmehujejo kolikor hočejo, a tisti, ki so vsaj malo blizu Cerkvi vedo, da ima večina duhovnikov danes življenjski slog, ki ne prispeva k dolgemu in zdravemu življenju. Velika večina jih polno dela, dokler fizično (ali psihično) povsem ne obnemorejo. Kaplanov skoraj ne poznamo več in novomašniki so zelo hitro vrženi v naloge, ki so jim nekoč pripadale šele po desetletju ali dveh dela pod mentorstvom. Tempo je hiter, pogosto upravljajo več župnij in veliko ur preživljajo na cesti.

Še pred nekaj generacijami je bilo duhovništvo častna služba. Prav tako redovništvo. Bilo je tudi ena redkih možnosti za revne ljudi, da so prišli do izobrazbe in se dvignili na družbeni lestvici. Spomnimo se, da je bila nekoč marsikje vrsta za vstop v samostan in da je bilo treba zraven prinesti tudi doto.

Tudi verniki se ob pomanjkanju duhovnikov morajo nujno vprašati, kakšna naj bo vloga duhovnika, kaj pričakujejo od njega, kaj so mu pripravljeni dati … Struktur, ki so nekoč duhovnika držale »gor« in delale duhovniško službo privlačno tudi s čisto družbenega vidika, je danes namreč vse manj.

Danes, če pustimo ob strani duhovni vidik in poklicanost, škofijskega duhovnika takoj čaka župnija, ogromen prazen farovž z velikimi stroški vzdrževanja, če ima srečo par upokojenk, ki so pripravljene občasno gospodinjiti, predvsem pa občestvo, ki pričakuje svetnika, animatorja, gradbenika, kateheta, terapevta, pevca, zabavljača, govornika, menedžerja … Prihaja pa le človek.

Pred leti je duhovnik Rafko Klemenčič, sedanji župnik v Godoviču, zelo pogumno in odkrito spregovoril o svoji osebni izkušnji izgorelosti in izčrpanosti. Njegovo pričevanje najdete TUKAJ.

Življenjski slog, v katerega so zaradi razmer potisnjeni številni duhovniki, je dolgoročno nevzdržen. Ne gre le za tempo, ampak tudi za čisto osnovno človeško potrebo po skupnosti. Človek je odnosno bitje. Zato ni dobro, da je sam. In duhovniki do današnjih časov tudi niso bili sami. Vedno so živeli v duhovniški skupnosti, v duhovniškem občestvu. Skupnost vsak človek nujno potrebuje, da se brusi, da ne postane čudak brez stika z realno podobo o sebi.

Podobno je pri redovnicah. O tem je v nedavnem intervjuju spregovorila uršulinka sestra Andreja Godnič, ki pravi, da vsak, ki deluje na duhovnem področju, potrebuje dobro duhovno kondicijo: “Dobra kondicija je po moji izkušnji posledica sproščenega in odgovornega stila življenja, za katerega je značilno zdravo ravnotežje. Ali dobro spim? Imam redno molitev? Se znam nasmejati na svoj račun? Sem normalna ženska z nogami trdno na tleh? Živim zdrave odnose, kjer se imamo radi in kjer mi povejo v obraz tudi to, česar sama nočem sprejeti? … Če hočem, da me Gospod uporablja za nekaj tako svetega kot je duhovno spremljanje, je ključno, da sem pristna. Da sem to, kar v resnici sem in da si priznam, kaj v resnici mislim, čutim in delam. Kje sem najbolj jaz? Doma. Zato pravim, da me resnično poznajo samo moje sestre v skupnosti. In samo one me lahko sklatijo dol iz sofisticiranosti na realna tla. 

Združevanje župnij – posledica ali rešitev

Cerkev pomanjkanje duhovnikov rešuje z združevanjem župnij. V praksi to izgleda tako, da župnija, ki izgubi duhovnika (umre ali je premeščen), preprosto preide pod upravo sosednjega župnika. Večjim župnijam se navadno priključi ena ali več manjših. Še ne tako dolgo nazaj so se verniki na to pogosto odzivali z ogorčenjem, danes pa je to realnost, na katero so se tisti, ki jih je to doletelo navadili, drugi pa jo po tihem pričakujejo. Nekateri so celo zadovoljni, saj se morda lažje vključijo v župnijo v sosednjem kraju, kjer se ‘več dogaja’.

Še ne tako dolgo nazaj je bila polemika, ali je prav, da ljudje hodijo k maši drugam (navadno zaradi bolj živega občestva in bolj priljudnega duhovnika) kot v svojo župnijo. Sedaj smo na točki, da naj hodijo kamorkoli, da le hodijo.

Še ne tako dolgo nazaj je bila polemika, ali je prav, da ljudje hodijo k maši drugam (navadno zaradi bolj živega občestva in bolj priljudnega duhovnika) kot v svojo župnijo. Sedaj smo na točki, da naj hodijo kamorkoli, da le hodijo. Če bo šlo tako naprej bodo vsi Štajerci hodili k maši v Maribor … oziroma še prej vsi Primorci v Koper, saj je prav koprska škofija tista, v kateri se je zaradi združevanja najbolj zmanjšalo število župnij (za skoraj sto). V tujini smo priča tudi temu, da se cerkvene zgradbe prodajajo in spreminjajo v restavracije, prestižna domovanja, hotele …

Seveda je tudi odvisno iz katerega zornega kota gledamo. Slovenija ima glede na svetovna merila zelo veliko število župnij (kot tudi občin). Tudi škofije so zelo majhne, tako po teritoriju kot številu duš. Zato takšna reorganizacija sama po sebi ni nič slabega. Mnogi so pričakovali, da se bo najmanjša slovenska škofija (MS) po odhodu škofa preprosto priključila mariborski. No, očitno sveti sedež še ni obupal nad zibelko slovenskih duhovnih poklicev in se veselimo novega škofa.

Sprememba perspektive

Tako kot država želi postopoma zapreti zasebne vrtce, ker ni otrok in je to baje najbolj racionalno … tako Cerkev združuje župnije (zapira župnišča) in zadeve racionalizira – kar je logično. Ampak težava je v perspektivi. Kajti ta perspektiva je podpis stečaja. Država ne vidi, da je dolgoročno zapiranje vrtcev njen propad in podobno ravna tudi Cerkev. Država bi morala biti plat zvona in svoje sile usmeriti v to, da bi se rojevalo več otrok, da bi bilo potrebno odpirati nove vrtce. To so sladki stroški. Prav tako bi morala Cerkev stopiti iz svoje vloge ‘upravljalke’ zakramentov (in cerkvenih zgradb) v vlogo, ki ji je bila določena ob njeni ustanovitvi. V vlogo oznanjevalke, navduševalke za Kristusa.

Pravijo, da bomo ob šele pomanjkanju sprevideli, kako hudo je, če ni duhovnika. Najbrž res. Kdo nas bo obhajal, pokopal in spovedal. Toda to ni najhujše pomanjkanje. Če bo šlo tako naprej, bo večje vprašanje, kdo nam po povedal o Bogu. Kdo nam bo oznanil veselo novico evangelija. Tako, da bo prišla do naših src.