Današnje pisanje nastaja po dežurstvu, ki sem ga dobil nepričakovano, ker je razpisan zdravnik zbolel. Specialistov nas je za polovico premalo, zato bom spet presegel število zakonsko dovoljenih nadur, a je infektolog vsaj bil v hiši in pacienti niso ostali brez oskrbe. Brez kršenja omejitev pač ne sestavimo urnika za cel mesec.
Ob tem me je prešinila misel, da stavka traja že 18 mesecev. Z naše strani se ne pozna, mi delamo kolikor lahko, z njihove strani pa se vojna vsak mesec intenzivira. Res je neumno, da se borijo proti nam, ki delamo za zdravje ljudi. Se ne bi raje borili proti mafijam? Romskemu nasilju? Vsaj proti begu možganov? Še bolj neumno pa je, da so v to vojno šli, kot da ne bi bilo posledic. Kot da se svet zdravja vrti okrog puhlic, na katere so nas navadili v teh treh letih vladanja. Kot da sistem lahko zaniha in pri besednem nihanju tudi ostane.
A njihova dejanja imajo posledice.
Res je neumno, da se borijo proti nam, ki delamo za zdravje ljudi. Se ne bi raje borili proti mafijam? Romskemu nasilju? Vsaj proti begu možganov? Še bolj neumno pa je, da so v to vojno šli, kot da ne bi bilo posledic.
Zadnjič je prišel pacient srednjih let. Urejen, priden, delaven gospod, ki so mu na pregledu krvi naključno ugotovili, da ima lahko bolezen sečil. Gospod je dobil napotnico za specialista, se vpisal in čakal na pregled. Na vrsto je po nekaj birokratskih zapletih prišel po letu in pol. Po ustrezni diagnostiki je izvedel, da ima preko 50 zasevkov po telesu in je za vse prepozno. Gospod je predolgo čakal. A pa je res predolgo čakal? Gospod je zaupal, da če čaka leto in pol je zato, ker lahko čaka leto in pol brez večjih posledic. Zaupal je v sistem, ta sistem pa ga je pustil na cedilu.
Gospod bi lahko šel na samoplačniški pregled, boste rekli, to bi ga verjetno rešilo. Res bi ga. In to je nevarno: samoplačniški pregledi (ali pri zasebniku s koncesijo) niso več namenjeni nadstandardu, lepšim prostorom ali bolj fini izkušnji kot v dotrajanih državnih bolnišnicah – samoplačniški pregledi postajajo nujni, če hočeš preživeti.
Preko udarjanja zdravnikov udarjajo paciente
To so ta “nihanja”, o katerih je govorila ministrica po zadnjem udarcu zdravstvenim delavcem, kot da uživajo v preizkušanju, koliko prenesemo. Vlada udari z novim zakonom in mi poskušamo ublažiti udarec, da ne boli nas ali naših pacientov. Za povrh vlada z žalitvami načrtno razbija zaupanje v nas, ker se upiramo njihovi maščevalni avtoritarnosti. Cena hrbtenice je, da se je treba vsakič navaditi na slabše pogoje, posledično kader pregori ali preprosto odide. S tihimi in glasnejšimi odhodi pa ne moremo več zanesljivo ublažiti vladnih udarcev. Vsak njihov udarec zdaj udari mojega pacienta.
In tako abstrakten pojem nihanja postane zelo realen – ta gospod je jasna in direktna posledica tega nihanja. Kdo bo za to odgovarjal? Če vam avto kdo poškoduje, zavarovalnica uredi. Če vam vladni ukrepi poškodujejo zdravje, od koga terjati odgovornost? Danes nihanje sistema nima obraza, nima imen in priimkov, ki bi jih lahko tožili.
Ampak veste kaj: ta imena in priimki so tam, odgovornost je tam, vsem na očeh: Ministrica Prevolnik Ruplova, Predsednik Vlade Golob: To je vaša krivda.
Na kateri naslov naj gospod pošlje zahtevek za odškodnino?
Komentirajo lahko naročniki