Zasebni vrtci so naslednji. Tako kot pred tem zasebni zdravniki. In pred njimi zasebne šole. In pred vsemi njimi – zasebna pamet. Ta je bila izbrisan cilj številka ena. Preveč nevarna, ker ni subvencionirana, ker ni predvidljiva in ker se v njej ne da izbrati vodje z ustreznim pedigrejem.
Slovenska levica ni napaka. Je projekt. Je sistematičen, dosleden in načrten proces demontaže vsega, kar ne raste na komitejskem gnojišču. In ta proces vedno nosi isti priimek: javno. V imenu javnega zdravstva – ubiti zasebne ambulante. V imenu javnega šolstva – uničiti zasebne programe. V imenu javnega interesa – prepovedati vsak interes, ki ni državni. In zdaj smo prišli do vrtcev. Kjer je bojda največji problem, da kdo uspe pobrisati nos otroku brez dovoljenja ministra.
Ironija? Ne. To je zvestoba. Zvestoba duhu, ki ne prenese, da bi kdo sam od sebe ustvaril red, razred, vrtec ali blagajno. Svoboda, ta velika stranka prihodnosti, s svojimi liberalnimi plakati, sedaj dobesedno preganja tiste, ki so si drznili vzgajati in zdraviti brez komande. Tako daleč smo prišli, da nam prihodnost zdaj pišejo ljudje, ki bi nekoč zaprli Trubarja, ker ni počakal navodil iz Dunaja. In bi verjetno Ivana Cankarja razglasili za škodljivega, ker ni pisal v skladu z učnim načrtom.
Kaj imamo danes? Vlado, ki deluje kot razširjena roka uravnilovke. Ki zavrača uspeh, če je individualen. Ki demonizira izbiro, če ni vnaprej določena. In ki se bojuje proti privatni pobudi z vnemo, ki je ne kaže niti v zunanji politiki. Izgubljati suverenost v Bruslju – to je moderno. Dovoliti materam, da izberejo zasebni vrtec – to je problem.
Izgubljati suverenost v Bruslju – to je moderno. Dovoliti materam, da izberejo zasebni vrtec – to je problem.
Zadnji izbruh je simptom. Ni stvar vrtcev. Je stvar miselnosti. Namesto da bi država s ponosom priznala, da obstajajo zasebniki, ki bolje, ceneje in bolj humano opravljajo javno funkcijo, jih kaznuje. Ker niso njeni. Ker so ljudje šli tja, kamor ni segla roka centralnega planiranja. In najhujše: ker so zadovoljni. Pa še plačujejo za to. Dvojna herezija.
Javnost ni monopol, temveč prostor, ki ga gradimo skupaj
V dveh tvitih pa je bila ta dvojnost zelo lepo povzeta. Petra Juvančič je imela prav: marsikdo je ploskal, ko so padale zasebne ambulante. Pa je mislil, da gre samo za zdravnike. Pa so prišle na vrsto šole. Pa je rekel – v redu, gre za elito. In zdaj, ko gre za vrtce, se čudi. Ne razume, da ideologija ne izbira. Žanje vse. Po vrsti. Do konca. Ko vzamejo tebi pravico, da izbereš zasebni vrtec, ti ne vzamejo storitve. Vzamejo ti dostojanstvo, da odločaš. In to je cilj. In Tomaž Vesel je to ujel natančno: vzorec je jasen. Če ne nasprotuješ, ko jemljejo drugemu, boš na vrsti tudi sam. Ko postane »javno« sinonim za državno, se država spremeni v nekaj drugega. Ne več servis, temveč gospodar. In državljan ni več partner, temveč podložnik.
To ni liberalizem. To ni niti socialna država. To je mehki totalitarizem, ki deluje prek nežnega glasu, zloščenih objav in lepo oblikovanih razlag, zakaj je tvoje manj pomembno od njihovega. In zakaj je svoboda lahko samo kolektivna – čeprav se vedno znova izkaže, da je to pravzaprav privilegij oblasti, ne pravica ljudi.
Toda tu pridemo do najbolj žgoče točke: ni res, da je javno dobro samo takrat, ko je državno. Javnost ni monopol. Je prostor, ki ga gradimo skupaj – država, zasebniki, civilna družba. In če iz njega izločiš enega od teh gradnikov, ne dobiš več javnega. Dobiš nadzorovanega.
Zato je čas, da se vprašamo: kdo nas pravzaprav pelje proč od Evrope? Kdo nas odteguje od modela, kjer je zasebna pobuda del močnega javnega interesa? Kdo spodkopava temelje liberalne družbe, medtem ko s plakati razglaša svobodo? In kdo bodo naslednji? Starostniki v domovih? Knjigarne? Gledališča, ki niso politično lojalna? Morda končno še misli?
Dokler ne bomo razumeli, da gre za logiko, ne za sektor, bomo vsakokrat znova prepozni. Prepozni pri ustvarjanju lokalnih skupnostih okoli skupnega ognjišča, zvonika in trga. Ker to ni napad na vrtce. To je napad na državljane. Na tiste, ki še verjamejo, da je mogoče nekaj ustvariti mimo države. In ki zato – v očeh oblasti – predstavljajo grožnjo.
Ne ker bi bili bogati. Temveč ker so svobodni. In prav to je problem. Za tiste, ki so svobodo rezervirali samo zase.
Komentirajo lahko naročniki