Pred sejo, na kateri bodo poslanci znova odločali o zakonu o vrtcih, ki duši zasebne vrtce, smo se pogovarjali z nekdanjim notranjim ministrom in nekdanjim generalnim sekretarjem vlade pod vodstvom LDS-a, danes pa odvetnikom, podjetnikom in očetom otroka, ki je do lani obiskoval zasebni vrtec, Mirkom Bandljem.
V prvem delu intervjuja smo spregovorili o spremembah zakona, ki dušijo zasebno pobudo v vrtcih ter razlogih za takšno ravnanje ter odnosu med javnim in zasebnim v državnih podsistemih na splošno.
V drugem delu, ki bo na Zanima.me objavljen jutri, pa boste lahko prebrali tudi, kako kot vidni politik iz devetdesetih gleda na dogajanje danes in kako se spomni Roberta Goloba iz časov, ko je bil v Drnovškovi vladi še državni sekretar za energetiko.
Ste odvetnik, podjetnik, nekdanji politik in oče. In če se ustaviva pri tem zadnjem, imeli ste otroka v zasebnem vrtcu? Zakaj, v zasebni vrtec, zakaj ne javni kot recimo 95 odstotkov vseh ostalih Slovencev?
Imam dva otroka, eden ima 40 let in dela z menoj v sosednji pisarni, drugi pa je ravno zakorakal v prvi razred osnovne šole.
Ko smo iskali vrtec, si je njegova mama posebej želela Montessori, ker je bila s temi principi dobro seznanjena in so ji bili zelo všeč. Tudi meni so všeč ti principi, ki pomenijo, da se posvetiš otroku in njegovim zmožnostim, da skozi delo omogočiš, da se razvija in tudi vzgaja.
V občini, kjer živimo takrat, ko smo ga potrebovali, vrtca ne bi mogli dobiti. Tudi županova hčerka je na sprejem v vrtec čakala dve leti. Privatni Montessori vrtec je bil tako rekoč edina, pa tudi naravna izbira.
Bi se odločili za Montessori vrtec tudi, če bi imeli možnost otroka vpisati v javni vrtec?
Takrat, ko smo otroka vpisovali v vrtec, sicer nisem imel izdelanega odnosa do tega vprašanja, je šlo bolj za to, da je bila mamica navdušena nad Montessorijem. Če pa bi se danes moral znova odločati, bi se zagotovo odločil za isti vrtec, ker smo bili z izkušnjo in načinom obravnave otroka zelo zadovoljni. Ko poslušam zgodbe iz javnih vrtcev pa sem še bolj prepričan, da tega ne bi zamenjal.
Nedavno ste na protestu za pravice otrok v zasebnih vrtcih izrekli tudi kritiko, da aktualna oblast na petih odstotkih otrok, ki obiskujejo zasebne vrtce, dela politiko, kar je zloraba človekovih pravic. Kaj ste imeli v mislih?
To je politika. Zakon je političen akt. Če se potem na rešitvah zakona lomijo kopja opozicije in koalicije, dobi vse skupaj še dodaten pospešek. Že s tega vidika se mi ne zdi primerno, da kdorkoli predlaga rešitve, ki zadevajo tako ranljivo skupino ljudi, kot so otroci, če niso strokovno usklajene in podprte s strani ciljnih skupin, na katere se nanaša.
Kdo ima koristi od predlaganih rešitev, ki pomenijo ukinitev zasebnih vrtcev? Naj se še tako sprenevedamo, na srednji rok, če ne prej to pomeni ukinitev zasebnih vrtcev, ker se obstoječi ne morejo razvojno širiti, novim pa preprečimo, da sploh nastanejo. Računati, da bodo delovali vrtci, ki jim bo občina podelila koncesijo, je pesek v oči.
Naj se še tako sprenevedamo, na srednji rok, če ne prej to pomeni ukinitev zasebnih vrtcev, ker se obstoječi ne morejo razvojno širiti, novim pa preprečimo, da sploh nastanejo.
En motiv je zapolnitev obstoječe vrtce v urbanih središčih, kjer je kapacitet preveč. Gre predvsem za Ljubljano, kjer so se z novimi soseskami gradili tudi vrtci, s staranjem prebivalstva pa postajajo počasi prazni. Ta motiv še poskušam racionalno razumeti, čeprav si ne predstavljam, da bo zdaj nekdo iz Radovljice, Postojne ali Kamnika vozil otroka v vrtec v Ljubljano. To je utopična in nesmiselna ideja.
Kar se mi zdi pa ideološko in z vidika človekovih pravic hudo sporno pa je to, da je denar, ki se namenja za predšolsko vzgojo, namenjen otroku. Reči, da bo nekdo dobil subvencijo le, če boš hodil v vrtec, ki je v lasti občine, če boš v zasebnem pa ne, je huda diskriminacija in stigmatizacija otrok.
Otroke tako delimo med »pridne« ki jih država podpira in tiste, ki si tega ne zaslužijo, ker so v zasebnem vrtcu. To je zagotovo diskriminacija, stigmatizacija in lahko bi še našel kakšno besedo. Neka resna liberalna država si tega ne sme in ne more privoščiti. To je zavržno dejanje.
Če ob tem pomislimo, da v Sloveniji vsaj 20 odstotkov otrok ne hodi v vrtce in se nič ne naredi, da bi jih spravili vanje, v zasebnih vrtcih pa je 5 odstotkov otrok. Stroški, subvencije, ki jih teh 5 odstotkov otrok dobiva iz javnih sredstev, pa so izjemno majhne, celo zanemarljivo majhne v primerjavi z drugimi proračunskimi izdatki. Zdi se mi skrajno neumno za katerkoli politiko, da kaj takega sploh predlaga.
To samo cilja na nekaj ljudi, ki jih s tem prizadene, zaradi tega pa ne bo javna mreža nič bogatejša ali kvalitetnejša, če bo nekaj ljudi prisilila, da pridejo v javni vrtec. Prizadene pa tiste, ki te vrtce koristijo in imajo z njimi dobre izkušnje. Tudi mene. Še posebej prizadeneš tiste, ki že imajo kakšnega otroka v zasebnem vrtcu, drugega pa zdaj zaradi tega ne bodo mogli vpisati. S tem povzročamo staršem en kup problemov.
To je ukrep, ki po mojem mnenju zanalašč nagaja staršem, ki imajo otroke v zasebnem vrtcu, brez kakršnega koli drugega efekta.
Zakaj so za aktualno oblast starši oz. otroci v zasebnih vrtcih tako velik problem? Gre za poceni politične točke, ali je v ozadju kaj več?
Ne vem, čigave točke lahko tukaj dobiš. Lahko samo izgubiš.
Nikoli se nisem deklariral za desničarja in tudi v bodoče, kljub vsem neumnostim aktualne vlade, ki jih moram požreti, bom bolj verjetno volil pogojno rečeno leve oz. sredinske stranke kot pa desne. Prepričani volivci bodo pač tam, kjer so bili doslej. Lahko pa kakšen glas aktualna politika na tej točki tudi izgubi.
Neumno, nesmiselno je drezat v nekaj, kar dobro deluje in s čimer smo vsi zadovoljni, da bi zadovoljili neke kaprice. Težko najdem kakšno pametno argumentacijo, zakaj bi bilo treba zasebne vrtce ukiniti.
Lahko se strinjam, da so kriteriji za ustanavljanje vrtcev preohlapni in da ponekod je premalo kvalitete, ampak to velja tudi za javne vrtce. Kriteriji ustanavljanja vrtcev so za vse enaki. Če je tukaj kaj narobe, je treba popraviti ta del zakonodaje. Ne pa, da je treba vse javne kapacitete, ki so zgrajene, nujno zapolniti z otroki. To je skrajno negospodarno. Če so prostori prazni, se lahko uporabijo tudi za kaj drugega. Če je to edini cilj pri dušenju zasebne iniciative, je to popolnoma zgrešeno.
Ne samo pri vzgoji in izobraževanju, tudi na drugih področjih se zdi, da se Slovenci kar nekako bojimo zasebne pobude. Zakaj menite, da je tako?
Podobno je v zdravstvu. Sam si večkrat rečem, da če bi se slučajno kdaj vrnil v politiko, kar se sicer ne bo zgodilo, bi se ukvarjal z zdravstvom. Ker ga poznam in sem se z njim v živo srečal kot predsednik sveta UKC Ljubljana.
Tam je zgodba povsem enaka kot pri otrokih. Če se odločimo, da bomo otroku dali nek denar iz javnih sredstev, da bo lažje preživel teh pet, šest predšolskih let, potem naj ta denar sledi otroku. V javni vrtec, če gre v javni vrtec, ali pa v zasebnega. Popolnoma enako bi moralo biti pri pacientu.
Mi se prerekamo, kaj je zasebno in kaj javno, kje so koncesije in kaj je državni zavod. Ne pomislimo pa na bolnika.
Mi se prerekamo, kaj je zasebno in kaj javno, kje so koncesije in kaj je državni zavod. Ne pomislimo pa na bolnika. Meni je vseeno, kako je zdravstvena ustanova organizirana, ko grem k zdravniku. Jaz grem k zdravniku. V zdravstvu si želim enak tretma, kot pri avtomobilu. Tako pri zavarovanju, kot pri obravnavi, servisu, če hočete. Jaz peljem avto na servis. Kako je urejen odnos med servisom in zavarovalnico me ne zanima. Pričakujem samo, da bo račun izstavljen zavarovalnici in ga bo ona plačala.
Res pa je, da na svetu ni ekonomije, ki bi zmogla financirati to, kar je danes zdravstvo zmožno narediti. Zato je treba iskati tudi ravnovesje med ceno in smislom določenega zdravljenja. Ampak na koncu je treba zdravstvene storitve plačati po tržni ceni. Tako ali drugače, naj plača Zavod za zdravstveno zavarovanje, ali kdo drug.
In zavedam se, da marsikdo ne zmore plačati realnih stroškov zdravljenja. Zato pa je nujna solidarnost. Ampak naj bo solidarnost urejena pri zagotavljanju tržne cene zavarovanja, kot plačujemo tržno ceno zavarovanja za avto. Kdor ne zmore plačati, pa naj se mu pomaga iz proračuna. Zgodba z ukinjanjem dopolnilnega zavarovanja je tako popolnoma korak v napačno smer.
Nasprotno celo mislim, da bi morali zavarovanja na tem segmentu še dodatno odpreti, ne pa zapirati. Večina problemov danes v zdravstvu izhaja iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje.
Ko je prejšnji minister za zdravje začel govoriti, da se bodo lotili reforme pri ZZZS, sem bil celo presenečen, no rezultat pa je bil zgolj sprememba upravljavske strukture. Zavod je še bolj zacementiran, rezultate pa vidimo.
Tudi v svoji odvetniški praksi se srečujem s pacienti. Imel sem primer pacienta, ki še ni imel 40 let in je bil postavljen pred izbiro, ali mu odprejo celoten prsni koš in zamenjajo srčno zaklopko, ali pa mu pod pazduho naredijo 2-centimetrski rez in popravijo obstoječo srčno zaklopko. Zdravnik v UKC Ljubljana je našel ustrezno ustanovo v Clevelandu za popravilo obstoječe zaklopke, tri tedne po operaciji je bil že v službi, zavod pa mu ni želel plačati niti evra. Ker je isti zdravnik kot član komisije v UKC presodil, da zdravljenje v Sloveniji še ni bilo zaključeno.
Ko sem zdravnika na sodišču vprašal, kaj bi izbral sam, je bilo jasno, da bi sam izbral enako. Se strinjam, da slovenska zdravstvena stroka opravi svoje delo. Ampak sprašujem pa se, zakaj moram jaz, ki sem prisilno zavarovan, nimam možnosti, da se drugje zavarujem, biti podvržen zastarelim metodam zdravljenja, če so na voljo boljše.
Se strinjam, ni treba, da mi zavarovalnica plača dvojno ceno storitve, kot stane v Ameriki, a naj mi potem plača toliko, kot bi plačala, če bi poseg opravil v Sloveniji. Ko bomo enkrat to dosegli, namesto, da se prepiramo, kaj je javno in kaj zasebno, bomo verjetno ugotovili tudi, da imamo preveč bolnišnic in še kaj.
Še ena stvar mi je padla v oči, ko sem se ukvarjal z zgodbo zasebnih vrtcev. Premier Robert Golob in njegova bivša žena sta včasih sama imela zasebni vrtec. Kako razumete dejstvo, da zdaj njegova vlada zasebne vrtce preganja?
Naročniška vsebina
Mislim, da je marsikomu žal za časi, ko je LDS vodil to državo
Naročniška vsebina
Komentirajo lahko naročniki