Dolgotrajna oskrba za vse, ne le za peščico

Dolgotrajna oskrba je zaživela. Vsaj na papirju in v marketinških besedilih, v katerih se vlada, ki končuje mandat, hvali s svojimi dosežki. Osnovni namen dolgotrajne oskrbe, ki bi naj ljudem omogočal, da se kvalitetno postarajo na svojem domu, pa žal še ni in kot je videti, še dolgo ne bo izpolnjen. To, da nekateri sedaj plačujejo nižje položnice za domsko oskrbo, je zgolj socialni korektiv in bombonček za tiste, ki ga niso potrebovali in je še daleč od dolgotrajne oskrbe kot jo poznajo bolj razvite države.

Dolgotrajna oskrba je bila slovenskim davkoplačevalcem predstavljena kot velika civilizacijska pridobitev. Kot pravica, ki bo ljudem omogočila dostojno staranje v domačem okolju. Kot sistem, ki bo razbremenil domove za starejše in družinam olajšal breme skrbi. Zaenkrat se ni zgodilo še nič od tega.

Slogani, ki ne držijo vode

Priljubljen slogan politične stranke pod pokrovom katere deluje tudi Ministrstvo za solidarno prihodnost, pozablja, da so besede poceni. Štejejo dejanja in konkretne rešitve. Kot ni bilo nič z obljubljenimi trideset tisoči stanovanji, tako se je bati, da bo tudi dolgotrajna oskrba ostala na voljo le za peščico.

Finančni mehanizem je vzpostavljen in denar je na voljo. Informacije o tem, da je bil del sredstev že preusmerjen drugam ali porabljen za administrativno krpanje sistema, so zaskrbljujoče. To je stvar za javni nadzor in za resno politično odgovornost. Dolgotrajna oskrba ni še ena postavka v proračunu, temveč obljuba ljudem, ki so vse življenje delali in plačevali prispevke prav zato, da bi lahko v starosti živeli dostojno.

Denar za dolgotrajno oskrbo je na voljo in upajmo, da bodo ekipe prihodnjih vlad znale sistem zastaviti bolj modro. Da bodo razumele, da pravica ne pomeni nič, če ni izvedljiva v resničnem življenju. In da bodo od tega denarja imeli konkretno pomoč konkretni ljudje, ne pa le novi obrazci, nove pisarne in še ena prazna obljuba na papirju.

Denar za dolgotrajno oskrbo je na voljo in upajmo, da bodo ekipe prihodnjih vlad znale sistem zastaviti bolj modro. Da bodo razumele, da pravica ne pomeni nič, če ni izvedljiva v resničnem življenju.

Želim ostati doma

Večina ljudi si želi starost preživeti doma. V znanem okolju, med svojimi stvarmi, ljudmi in živalmi, v soseski, kjer poznajo trgovko in zdravnika. Selitev v dom za starejše je za mnoge skrajna možnost, nikakor ne želja. A dolgotrajna oskrba na domu predpostavlja, da je dom in njegova okolica sploh primerna za varno življenje človeka, ki potrebuje pomoč pri osnovnih opravilih. In tu se začne razredna razlika.

Nekateri si lahko privoščijo prenovo kopalnice, odstranitev kadi in vgradnjo prhe brez roba. Lahko razširijo vrata, uredijo klančino, vgradijo dvigalo ali vsaj stopniščni sedež. Drugi tega ne zmorejo. Morda živijo v tretjem nadstropju brez dvigala. V stari hiši z ozkimi hodniki. Niti v sanjah nimajo sredstev, da bi lahko prenavljali. Pravica do oskrbe jim formalno pripada, vendar je ne morejo uresničiti. Dolgotrajna oskrba tako tvega, da postane pravica za tiste, ki že imajo urejen dom in dovolj sredstev. Za vse ostale pa ostane le obljuba.

V Sloveniji zaostajamo

Na Hrvaškem država prek posebnih programov sofinancira vgradnjo dvigal v obstoječih večstanovanjskih stavbah, pri čemer zagotavlja nepovratna sredstva za del investicije, da bi izboljšala dostopnost za starejše in osebe z omejeno mobilnostjo. Ukrep je namenjen predvsem blokom z več nadstropji brez dvigala in je del širše politike prilagajanja stanovanjskega fonda starajoči se družbi. V Avstriji so prilagoditve doma, vključno z različnimi vrstami dvigal in dvižnih platform, sistemsko vključene v programe dostopnosti, pri čemer lahko javna sredstva pokrijejo tudi do približno tri četrtine stroškov, odvisno od zvezne dežele in socialnega položaja upravičenca. Namen teh ukrepov je zmanjšati potrebo po institucionalni oskrbi in omogočiti ljudem, da ostanejo v domačem okolju čim dlje. Obe državi tako priznavata, da dolgotrajna oskrba ne more delovati brez hkratnih vlaganj v prilagoditev bivalne infrastrukture.

V Sloveniji nimamo enotnega državnega programa, ki bi sistemsko financiral prilagoditve stanovanj za starejše in gibalno ovirane v okviru dolgotrajne oskrbe. Obstajajo le posamezni občinski razpisi za odpravo arhitektonskih ovir, prenove kopalnic in druge prilagoditve, vendar so ti omejeni, neenotni in odvisni od kraja bivanja ter finančnih zmožnosti posameznika.

Dolgotrajna oskrba mora biti celostna

Postavlja se vprašanje, ali država res razume življenje ljudi ali predvsem izpolnjuje obrazce. Vstopne točke in ocenjevanja na domu lahko zabeležijo potrebo po pomoči, ne morejo pa odpraviti stopnic ali razširiti kopalnice. Svetovanje o prilagoditvah ne nadomesti investicije. Pravica, zapisana v odločbi, še ne pomeni, da je storitev izvedljiva.

Če želimo, da dolgotrajna oskrba res postane pravica za vse, mora zakon dobiti tudi infrastrukturni steber. Potrebujemo sistemske subvencije za prilagoditve kopalnic in bivalnih prostorov. Dolgotrajna oskrba ne more delovati ločeno od vprašanja, kje in kako ljudje živijo. Če bomo vlagali le v storitve, ne pa tudi v okolje, kjer se te storitve izvajajo, bomo nehote polnili domove za ostarele. Ne zato, ker bi si ljudje tega želeli, temveč ker doma nimajo pogojev za varno življenje. Psihološka cena prisilne selitve je visoka. Izguba doma pomeni izgubo občutka varnosti, identitete in samostojnosti.

Dolgotrajna oskrba za vse pomeni, da mora država videti človeka v njegovem celotnem življenjskem kontekstu. Ne le kot upravičenca do storitve, temveč kot prebivalca konkretnega stanovanja, konkretne soseske, konkretne skupnosti. Če bomo prezrli to realnost, bo pravica ostala dosegljiva le peščici.