Biti levičar je danes nazadnjaško!

Leva stran Slovenije po zadnjih volitvah bije plat zvona. Ne le, ker se ponovni prevzem oblasti zdi vse bolj negotov, ampak tudi zaradi samega volilnega rezultata. Izkazalo se je namreč, da mladi Slovenci volijo vse bolj na desno. Še ne tako dolgo nazaj so se posmehovali sivim glavam, ki so jih uspele skupaj zbobnati desnosredinske stranke in z njihovo smrtjo so napovedovali tudi konec slovenske desnice. Sedaj pa se je trend očitno obrnil.

Panika na levi

Levi del družbe, vključno z veliko večino slovenskih medijev, to stanje obravnava kot da gre za neko nevarno bolezen, ki se je prijela slovenske mladine. Pišejo se članki, snemajo se oddaje, vabi se razne strokovnjake, dela se okrogle mize… da bi končno že prišli do dna, kaj je razlog za ta strašni “desnitis”, ki je okužil slovensko mladino in posledično grozi vsemu slovenskemu narodu.

Teorije in teze so različne: od za mlade že kar žaljivih očitkov, da so naivni in da se da z njimi zlahka manipulirati. Potem, da naj bi bili konservativni zato, ker jim je mar le za lasten uspeh in ne pa tudi za socialno državo, pa do iskanja krivcev v algoritmih družbenih omrežij…

Več kot očitno pa levica (tu je seveda mišljen levi družbeno-politični pol, ne stranka Levica) ni sposobna lastne realne samorefleksije. In to je, da je iz alternative postala “establišment”.

Levi del družbe, vključno z veliko večino slovenskih medijev, to stanje obravnava kot da gre za neko nevarno bolezen, ki se je prijela slovenske mladine.

Tovariši so postali penzionisti

Levica je v marsikateri družbi dolgo predstavljala alternativo. Silo, ki se je proti sistemu in ustaljenim kanalom moči borila z zanosom in idealizmom. Danes se želi še vedno prodajati in predstavljati kot upor proti sistemu, čeprav je v resnici že dolgo del sistema, marsikje (denimo v Sloveniji) pa kar sistem sam. Še vedno govori jezik upora, v resnici pa razmišlja in deluje po logiki birokracije. Nastopa v imenu napredka, a brani stare vzorce mišljenja, stare elite in stare mehanizme družbenega nadzora. Kar je nekoč rušilo ali vsaj kritično spodjedalo obstoječi red, je danes samo postalo red. Levica je po vseh teh desetletjih iz alternative postala establišment: okostenela, predvidljiva in za mlade vse manj prepričljiva.

Hipiji so se postarali. Dežurne Cheguevare imajo danes v Šparu upokojenski popust. Tudi najmlajšim levičarjem na vrata trka abraham. Izpeli so se; ob koritu so izgubili vitalnost, prožnost in tisti uporniški naboj, s katerim so nekoč delovali privlačno. Podobni so starim rokerjem, ki še vedno igrajo iste hite. Saj hiti so lahko še vedno dobri, ampak oni niso več prepričljivi. Mladim se več ne zdijo kul in to jih boli.

Tudi ostareli večni predsednik sindikatov bo težko prepričal mlade z rdečo retoriko, ki predpostavlja, da si nesposoben in da ti sposobni hočejo nekaj vzeti in da rabiš državo, da te brani pred njimi, namesto da bi imel državo, ki ti pomaga, da postaneš eden od njih.

Hočemo vaše otroke

Levičarji imajo pri vzgoji svojega podmladka še eno pomanjkljivost. To je, da nimajo otrok. Ali jih imajo malo. Otrok je vendar ovira. Za ženske reproduktivne pravice. Za kariero. Sicer najbrž ne obstaja neka konkretna raziskava na to temo, toda po občutku bi vsekakor lahko trdili, da imajo več otrok ljudje na desni strani. Ki se v veliki meri prekriva tudi s katoliško stranjo, čeprav seveda med njima ni enačaja. Toda velika družina za levičarje praviloma ni vrednota. Je prej neodgovornost. Psi in mačke pa žal še nimajo volilne pravice. In to se je v desetletjih od obdobja ‘flower power’ začelo poznati tudi na volilnem rezultatu.

Ironično je, da bo levičarje pokopalo sledenje lastni ideologiji. Tega se delno zavedajo, zato si vztrajno prizadevajo imeti nadzor in vpliv nad vzgojo mladih. Njihova rešitev je, da bi skozi šolski proces ‘liberalizirali’ mlade in jih odtegovali od vrednot staršev – v kolikor te seveda niso leve.

Vendar pa niso računali s tem, da so otroci in starši v teh družinah pogosto povezani in ne odtujeni. Mladi se ne upirajo več nujno vrednotam svojih staršev kot je bilo to običajno v prejšnjem stoletju, ampak vrednote svojih staršev prepoznavajo kot verodostojne in jih prevzemajo za svoje. Teorija, da je tipična heteroseksualna družina nazadnjaška in za otroka potencialno problematična, druge oblike družin pa napredne, je tako znanstveno kot družbeno padla na celi črti. 

Mladi se ne upirajo več nujno vrednotam svojih staršev kot je bilo to običajno v prejšnjem stoletju, ampak vrednote svojih staršev prepoznavajo kot verodostojne in jih prevzemajo za svoje.

Ni razloga za privoščljivost

Mladi so morda res še neizkušeni, niso pa neumni. Zelo dobro znajo presoditi, kdo je pristen in kdo zgolj pozira. Zato bi bil napuh na desnici povsem zgrešen. Prav tako mladih volivcev ne bodo dolgoročno ohranila ne strankarska kupčkanja ne politična preigravanja.

Na mestu je le iskren in pristen trud za družbo, v kateri bodo možnosti in prostor tako za uspešne ljudi kot tudi za tiste, ki na svoji poti potrebujejo nekaj pomoči. Kdor bo mladim znal ponuditi resnico namesto poze, odgovornost namesto moraliziranja ter skupno dobro namesto ideološkosti in lastnih strankarskih koristi, bo imel njihovo pozornost. In kdor bo to jemal za samoumevno, jo bo tudi hitro izgubil.