Ali se Orbanov režim ruši? Kaj se dogaja na Madžarskem pred volitvami

Viktor Orban, vzor in navdih mnogim konzervativcem, se najverjetneje približuje koncu svoje vladavine. V skupno dvajsetih letih na oblasti je dokazal, da je bolj teflonski od Karla Erjavca. A vsak teflon se enkrat obrabi, in tudi kontroverznega madžarskega samodržca je ujela resničnost. Ljudje hočejo svojo ugrabljeno Madžarsko nazaj. A material, ki ga bo najeverjetnejša nova vlada dobila v roke, bo precej žalosten, saj sta država in družba precej bolj dotolčeni, kot se zdi od zunaj.

Opozicijskemu voditelju Petru Magyarju zato ni ostalo drugega, kot da v slogu Demosa po Omanovo “gre na volitve zato, da zmaga.” Kljub dobrim možnostim in vsesplošni evforiji pa med ljudmi ostaja kanček tesnobe. Nihče ne ve, kakšni bodo režimsko prešteti uradni rezultati, niti, kako se bo zdajšnja nomenklatura odzvala na najverjetnejši poraz.

Lik in delo Viktorja Orbana

Stranka Fidesz je sicer nastala leta 1988 kot alternativa mladih liberalcev komunistični partiji. Orban jo je kasneje prevzel in spremenil uradno ideologijo iz liberalne v konzervativno. S svojim delom je kasneje dokazal, da konzervativizem in predvsem krščanstvo nista njegova intimna opcija, a je razumel, da je madžarsko volilno telo večinsko tradicionalno, zato je preprosto govoril, kar so ljudje hoteli slišati: igral je vlogo močnega voditelja, ki bo ponižanemu narodu povrnil nekdanjo slavo.

Ta retorika ga je pripeljala na oblast in ga tam obdržala precej dolgo: med letoma 1998 in 2002 in nato od 2010 naprej vodi državo v vse bolj avtoritarnem slogu, med podporniki pa je zgradil kult osebnosti. In v kult se ne dvomi, temveč se ga malikuje, s tem pa maliku daje neomejeno svobodo. S tako družbeno dinamiko pade demokratični nadzor, in na stežaj odpre vrata diktatorskim prijemom. Avtoritarnost Orbanovega značaja izvira iz mladosti, ko je bil mali Viktor podvržen izživljanju nasilnega očeta, kar je v intervjuju pred skoraj štirimi desetletji tudi sam priznal.

Žrtev osebne travme je na koncu postala država. Orbanova potreba po popolnem nadzoru, združena z vprašljivimi moralnimi standardi jo je postavila v družbo samovoljnih avtoritarcev, kot so Putin in razni srednjeazijski diktatorji. Zaenkrat še voditelj vzhodnih sosedov si tudi močno želi prijateljevanja s Trumpom, a je ta ljubezen bolj ali manj enosmerna.

“Branik Evrope” v vsej svoji votlosti

Orban se rad pohvali, kako brani svojo državo, Evropo in cel krščanski svet pred raznimi grožnjami, kot so ilegalni migranti, bruseljska dekadenca, vojna v Ukrajini, njegov sorojak Soros, katerega štipendist je Orban sam, ali pa politično pasivni komunist Ferenc Gyurcsány, ki mu s svojo mikrostranko že dolgo ne predstavlja resne alternative. Kot naša levica z Janšo, Orban straši z Gyurcsányom.

Strašenje z vojno, ki naj bi se iz Ukrajine prelila čez Karpate, mu daje razlog za stalno vzdrževanje krize, v kateri je oblasti dovoljeno več. Obenem je rdeča nit njegovega narativa, da so za vojno krivi Ukrajinci, ker se niso predali, kar ga postavlja v vlogo Putinovega trojanskega konja. Poznamo Szijjártóvo korespondenco z Lavrovom, a stvari segajo globlje.

EU je tako največji sovražnik. Posledično Madžarska počrpa le majhen delež evropskih sredstev, in Orban se po denar obrača drugam: trenutno je Madžarska z neposrednimi krediti in preko obveznic pri Kitajcih zadolžena da dobre 3,5 milijarde evrov. Hkrati v državo vlagajo Savdijci (okoli pet milijard). A ta denar ne pride do ljudi, kot bi v primeru evropskega financiranja: podeželje ostaja prazno, staro, revno in zaostalo.

Razlogi za spore z Brusljem naj bi bili uradno ideološki, a verjetno tičijo tudi v nadzoru nad porabo sredstev. Veliki Evropejec in kristjan torej brani Evropo tako, da na široko odpira vrata akterjem, ki niso ne evropski ne krščanski.

Ugrabljeni podsistemi in beg iz države

Kaplja čez rob

A ljudem se je pred očmi stemnilo šele, ko je Katalin Novák, nekdanja predsednica države, pred dvema letoma pod pritiski pomilostila obsojenca iz krogov Orbanove žene, ki je s podkupninami in izsiljevanjem žrtev skrival zločinska dela pedofila, sicer upravnika sirotišnice. Pomiloščeni je dobil ponovno dovoljenje za delo z otroki. Sledili so množični protesti, ki so naplavili novega vodjo opozicije, Pétra Magyarja, vodjo opozicijske stranke Tisza, sicer nekdanjega poslanca Fidesza in nekdanjega moža pravosodne ministrice, ki je prav tako morala odstopiti zaradi omenjenega pedofilskega škandala. Magyar sam je bil zaradi nasprotovanja režimu tarča nadlegovanja policije ter lažnih obtožb o družinskem nasilju.

Prelomna točka, ki je nakazala smer sprememb, je bila lanskoletna parada ponosa v Budimpešti. Orban jo je sicer hotel prepovedati, češ, dekadenca si ne zasluži mesta v javnosti. A resnični namen prepovedi je bila splošna prepoved javnih zbiranj, uperjena proti opoziciji. Shod se je kljub temu odvil, in po navedbah našega vira je bilo mogoče kakih 15 % udeležencev pripadnikov LGBT skupnosti. Ostali so prišli v podporo opoziciji, in videli smo Orbanovo združevalno moč: konservativne domoljube v narodnih nošah na LGBT paradi.

Ko neonacisti in Romi stopijo skupaj

Enako velja za podpornike Fidesza, ki se trudi obdržati skrajno desno volilno bazo, in na drugi strani mobilizirati čisto vsak glas z dvigovanjem romske volilne udeležbe. Med to populacijo (in ostalimi revnejšimi) po naših informacijah Fidesz dobesedno izvaja kupovanje glasov. Dovolj je že piščanec ali vreča krompirja.

Kakorkoli, jasno je, da načelnost in vrednote pri nabiranju glasov niso prioriteta. Tak pristop se očitno ne obrestuje, saj po meritvah neodvisnih agencij Tisza očitno vodi pred Fideszom (rumeni stoplec so neopredeljeni violilci):

Med opredeljenimi v spodnjem grafu vidimo, da Tisza sama dobi čez 50 % glasov, trend je najmočnejši v marcu. Omeniti velja stranko Mi Hazánk (naša domovina), desničarsko tvorbo, ki jo Orban gradi kot potencialnega koalicijskega partnerja. Stranka je zelo na meji 5 % parlamentarnega praga. Vendar glede na neodvisne raziskave skupaj ne presežeta 50 % za sestavo vlade.

Nasprotno pa podatki, objavljeni na državni radioteleviziji govorijo drugače:

Bo Tiszi uspelo ostati skupaj?

Madžari kot Poljaki?

Sprememba v Budimpešti bi prinesla svež veter tudi v širši evropski prostor. Da je možno voditi konservativno politiko brez podpore Putinu in prevelikih sporov z Brusljem, dokazujeta Poljska in Hrvaška, ki žanjeta uspehe na vseh področjih. Pri Orbanu ne gre za vrednote, gre za interes. Za evroatlantske integracije bi menjava prinesla olajšanje, saj bi se znebili najmočnejše ruske (in še čigave) agenture v Evropi, kar bi pomembno prispevalo k stabilnosti.

Rusi, na drugi strani, tega nočejo. V državi se pojavljajo ruski internetni boti in agenti, ki skušajo obdržati Orbana na oblasti. O aferah, medsebojnih obračunavanjih, mnogo hujših od slovenskih ter o razkritjih, ki jih je naplavila volilna kampanja, boste lahko brali v enem od naslednjih prispevkov.