Alešu Hojsu neupravičeno premetali hišo: Hišna preiskava kot politični plakat

V Sloveniji imamo dve vrsti resnice. Prva je tista, ki jo ugotovi sodišče. Druga pa je tista, ki jo ugotovi kamera. In žal živimo v državi, kjer je druga pogosto pomembnejša od prve. Zato hišna preiskava pri politiku ni samo procesno dejanje. Je dogodek. Je naslov. Je posnetek. Je sporočilo. Je ritual očiščevanja javnosti z umazanijo drugega.

In potem, čez nekaj mesecev, pride kratka, suha poved: ovadba zavržena. Ni dovolj dokazov. Ali, kot je Hojs povzel bolj pošteno: dokazov ni, ker jih ne more biti. Vse skupaj se zaključi v treh vrsticah, ki jih nihče ne deli, nihče ne komentira in nihče ne nosi na majici. Nihče več ne napiše “vsi smo Hojs” ali “vsi smo Počivalšek”. Takrat se kolektivno prestavimo na naslednjo moralno paniko.

Za to bo moral nekdo odgovarjati. Šlo je za grob poseg v komunikacijsko zasebnost, ne le Hojsa, ampak tudi največje opozicijske stranke. To ne more iti kar tako mimo, brez vsakih posledic v slogu upsi, zmotili smo se… In isto posledico bi moral imeti zaseg Hajdinjakovega…

— Janez Pogorelec (@JanezPogorelec) February 13, 2026

To, kar se je zgodilo s Počivalškom in zdaj s Hojsom, ni zanimivo kot osebna obramba dveh politikov. Zanimivo je kot ogledalo standardov. Hišna preiskava je med najtežjimi posegi v zasebnost, ki jih država lahko odredi. Ne zato, ker ti nekdo “pogleda po stanovanju”, temveč ker ti s tem simbolno pove: nisi več državljan, si objekt. Vstopi se v dom, vzame se telefon, pobere se papirje, odvije se drobovje življenja. In če si politik, dobiš dodatno kazen: istočasno ti odvijejo še javni ugled.

Zato je vprašanje Janeza Pogorelca na X-u na mestu. Če se hišne preiskave pri politikih končujejo kot skoki v prazno, kdo bo za to odgovarjal. Ne zaradi maščevanja, temveč zaradi higiene pravne države. Ker pravna država ni to, da znaš nekoga obiskati z nalogom, ampak da znaš to narediti samo takrat, ko imaš resne, preverljive, nosilne razloge. Ne občutka. Ne političnega apetita. Ne medijskega scenarija.

Tu pridemo do druge plati. Pri politiku je hišna preiskava vedno tudi politični statement. Ne glede na to, kdo je odredil, kdo je predlagal in kdo podpisal. Ker učinek je isti. Javnost dobi prizor. Dobi sliko “nekaj je že”. In potem, ko sodišče reče, da ni nič, slika ostane. Slovenski pregovor, da “kjer je dim, je tudi ogenj”, deluje kot samodejni mehanizem umazanja. Ne rabiš ognja. Dovolj je dim. Dovolj je, da je nekdo enkrat stal pred kamero, medtem ko so mu nosili ven škatle.

Tu pridemo do druge plati. Pri politiku je hišna preiskava vedno tudi politični statement.

V tem je jedro problema. Pri nas se postopki prevečkrat vodijo tako, da je kazen že proces. Ne zato, da bi se prišlo do dna, temveč da se človeka drži v stanju sumljivosti. Umazan. Na pol kriv. Vedno z opombo. In to je politično uporabno. Tudi če se na koncu izkaže, da je bilo vse skupaj prazno.

Vrednost je telefon

Pri Hojsu je zgodba še bolj prozorna, ker je sam jasno povedal, kaj je bil resnični motiv: telefon. V dobi, ko je telefon človekova biografija, dnevnik, arhiv in zemljevid, je zaseg naprave najhitrejša pot do informacij. In tu ne govorimo samo o tem, ali boš našel “dokaz” za kaznivo dejanje. Govorimo o tem, kaj vse lahko izveš. Koga pozna. S kom je v stiku. Kaj misli. Kdaj spi. Kdaj je šibek. To je zlato. To je moč. In moč ni nikoli nevtralna, še posebej v predvolilnih sezonah.

Primer Hajdinjaka, ki mu vzamejo telefon in se potem izkaže, da ni kriv, ni zgolj anekdota. Je vzorec. Vzorci pa so v politiki pomembnejši od posameznih zgodb, ker kažejo, kakšno državo postajamo. Državo, kjer preiskovalni ukrep ni več izjemen poseg, ampak standardni PR instrument. Državo, kjer se najprej naredi spektakel, potem pa se v tišini zapiše zaključek.

In če kdo misli, da je to posebnost posameznih hišnih preiskav, naj pogleda primer, ki se vleče kot slovenski nacionalni šport: Trenta. Prvo dejanje se zgodi leta 1992, sodni epilog se začne skoraj dvajset let po prodaji, potem pa postopek živi svoje birokratsko življenje, kot da bi bil ustvarjen za eno samo funkcijo: trajanje. Ko dokazov ni dovolj, se igra ne konča z oprostitvijo, temveč z maratonom. Manevri, izvedenci, prenosi pristojnosti, zamenjave senatov in organizacijski zapleti, dokler se vse skupaj ne približa tisti edini gotovosti, ki jo sistem res spoštuje: zastaranju. To je posebna slovenska procesna estetika. Če ne moremo dokazati, vsaj ne zaključimo. Če ne moremo obsoditi, vsaj ne očistimo. Naj ostane madež, naj ostane dim, ker dim je družbeno uporaben bolj kot ogenj. Ogenj se pogasi, dim pa se zažre v obleko in smrdi še leta.

In tu je še tretja plast. Vsakič, ko se to zgodi, se znižuje prag za naslednjič. Če enkrat hišna preiskava brez dokazane podlage postane politično sprejemljiva, je naslednja lažja. Če enkrat lahko nekoga razstaviš pred javnostjo in potem mirno rečeš “ni bilo dovolj dokazov”, se naučiš, da je proces dovolj. Rezultat je nepomemben. Škoda je narejena.

Koliko izjemen je še izjemen ukrep?

Zato je najnevarnejša naivnost v tej zgodbi ravno ta, da se vse reducira na vprašanje, ali je Hojs kriv ali ne. To je najmanj pomembno. Pomembno je, ali so standardi taki, da hišna preiskava ostaja izjemen ukrep, ki temelji na resni dokazni podlagi, ali pa postaja politično orožje. Pomembno je, ali se bomo sprijaznili z državo, kjer lahko vsakdo, ki je v nekem trenutku na napačni strani oblasti, dobi obisk in kamero, potem pa še pet let nosi dim na svoji koži.

Pravna država ni država, kjer se “nekaj dogaja”. Pravna država je država, kjer se tisto, kar se dogaja, dogaja pravilno. Kjer se moč ne uporablja kot signal, temveč kot odgovornost. In kjer se hišna preiskava ne izvede zato, ker je politično koristna, ampak zato, ker je nujna.

Če tega ne bomo zahtevali, bomo dobili sistem, kjer bodo hišne preiskave služile kot plakati. Plakati pa imajo eno lastnost: vedno so zalepljeni na nekoga drugega. Dokler ne pride vrsta na nas.