Minevata natanko dve leti od največjega terorističnega napada na Izrael po 2. svetovni vojni, posledica katerega je vse od takrat trajajoča vojna v Gazi. Tudi po dveh letih v Gazi ostaja ujetih 47 talcev, ki so jih Hamasovi teroristi zajeli 7. oktobra. Del teh prihaja iz Kibuca Nir Oz, skupnosti, ki je bila med napadom 7. oktobra med najbolj prizadetimi.
Tudi dve leti po uničujočem napadu so sledi divjanja teroristov v kibucu še dobro vidne, nekaj članov skupnosti pa še vedno ostaja v ujetništvu Hamasa. Gre sicer za izrazito miroljubno skupnost prebivalcem Gaze naklonjenih ljudi, katerih edina želja ostaja, da bi se vzpostavil mir in da se preostali talci vrnejo domov.
Kljub travmatični izkušnji terorističnega napada niso začeli gojiti sovraštva do svojih sosedov na drugi strani meje, celo protestirali so pred vlado proti zadnji ofenzivi na mesto Gaza. Obiskali smo kibuc Nir Oz in preverili, kakšno je danes stanje v skupnosti, kjer je bilo med napadi ubitih ali ugrabljenih kar četrtina vseh prebivalcev.
Kibuc Nir Oz je majhna skromna skupnost, od meje z Gazo oddaljena manj kot kilometer Pred vojno je tam živelo 417 ljudi, 117 jih je bilo 7. oktobra, ko je kibuc preplavilo približno 540 teroristov, ali ubitih ali ugrabljenih in odpeljanih v Gazo. Nekaj jih je še vedno tam.
Po kibucu so divjali 6 ur in pol, od 220 hiš je nepoškodovanih ostalo šest. Skupnost je živela tesno povezana, s skupnimi obroki trikrat na dan, veliko so si tudi medsebojno pomagali. Živeli so v skromnih, večinoma pritličnih hišah. Po dveh letih se prve družine vračajo nazaj in začenjajo s prenovo uničenih hiš. Večina hiš pa ostaja v stanju, v kakršnem so jih pustili teroristi Hamasa, pri čemer se niso ozirali niti na to, da je bila in ostaja skupnost Palestincem izredno naklonjena.
Pri vsaki hiši je označeno, kdo je v njej živel in kakšna usoda ga je doletela. Črna zastava pomeni, da je prebivalec bil ubit v napadu 7. oktobra, rumena zastava pa, da je bil kot talec ugrabljen v Gazo. Ko je bil talec vrnjen iz gaze, so rumeno zastavo opremili z modro ali rdečo barvo. Modra pomeni, da se je talec vrnil živ, rdeča pa, da je bilo vrnjeno truplo.
Štiri zastavice predstavljajo ugrabljene iz družine Bibas. Oče Yarden je bil ugrabljen najprej, ko je skušal zaščititi ženo in dva majhna otroka. Ženo in otroka so teroristi ugrabili kasneje, ločeno. Yarden se je iz ujetništva vrnil živ, Njegova žena Shiri, štiriletni sin Ariel in 9-mesečna Kfir pa so se v eni izmed izmenjav talcev vrnili v krstah.
Kfir, najmlajša ugrabljena talka je bila vrnjena skupaj s truplom najstarejšega ugrabljenega talca, Odeda Lifschitza, ki je imel 84 let. Kljub starosti je bil še vedno zelo aktiven mirovni aktivist, ki se je boril za pravice Palestincev. Ne le na deklarativni ravni. Na tedenski ravni je bolne in poškodovane palestinske otroke z meje z Gazo vozil v Izraelske bolnišnice. Ni mu pomagalo, ko so teroristi divjali po Kibucu.
Vse hiše v Kibucu so imele varne sobe. Ker je bilo območje v okolici Gaze pogosto obstreljevane z raketami iz Gaze, so vse hiše gradili tako, da je ena soba zgrajena iz okrepljenega betona, ki vzdrži rakete. Niso pa varne sobe bile prilagojene na zaščito pred napadom teroristov. Pogosto vrata niso imela niti ključavnic, prav nobena vrata pa tudi niso bila narejena tako, da bi bila neprebojna. Ob zvoku siren, ki so opozarjale na zračni napad so se prebivalci umaknili v varne sobe, nihče pa ni pričakoval invazije teroristov.
Mladega Izraelca vprašam, če bodo ob prenovi upoštevali to varnostno grožnjo in naredili vrata neprebojna. “upam da ne,” odgovori. Ne moremo graditi vedno večjih zidov. Enostavno moramo preprečiti, da se takšna grožnja našim ljudem ponovi. Omeni, da v tej luči razume ofenzivo, s katero skuša Izrael razorožiti Hamas.
Ena izmed družin je imela srečo. Ko se je začel napad, so hitro dobili informacijo in pobegnili preden so teroristi dosegli njihovo hišo. Notranjost ostaja točno taka, kot so jo pustili, ko so v naglici zbežali, česar ogenj ni uničil.
Skupna jedilnica sameva. Od začetka vojne v njej ne pripravljajo več obrokov. So pa pripravili mesto za vsakega člana družine Kibuca, ki je bil ugrabljen ali ubit.
Stari, mladi, otroci – nikomur, ki so ga našli, ni bilo prizaneseno. Nekateri so se rešili, ker so se skrili v grmovje, drugi so bili rešeni, ker so nekateri ubiti ali ugrabljeni talci prepričali teroriste, da so njihove hiše prazne. Skupnost pa bo za večno ostala brez velikega števila svojih članov.
Kljub temu je osrednje sporočilo, ki nam ga preživeli sporočajo iz kibuca sporočilo miru. Želijo si, da bi se vojna končala, da bi se vzpostavil mir in bi znova lahko navezali stike z Gazo. Kljub tragediji, ki jih je doletela, do Palestincev ne gojijo nobenega sovraštva, poudarjajo pa, da je potrebno Gazo osvoboditi terorja, ki ga izvaja zločinska organizacija Hamas. Preživeli pa sporočajo, da se bodo vrnili in obnovili svoje hiše, ter ohranili spomin na člane skupnosti, ki so bili brutalno pobiti. Prvih deset hiš že obnavljajo.
Komentirajo lahko naročniki