Nam je res treba premikati ambasado in zamrzniti priznanje Palestine? Kaj se je zgodilo z dolgočasnim mandatom

Po tem, ko smo pred tedni spremljali vrhunsko igro Janeza Janše med sestavljanjem 16. slovenske vlade, kjer je igral tako spretno, da nasprotnik pol časa ni niti vedel, kje je žoga, je ob prisegi za mandatarja napovedal, da si želi dolgočasnega mandata.

Poznavajoč temperament Janeza Janše se je ob tej najavi marsikdo le kislo nasmehnil. A hkrati je marsikdo tudi pomislil, da morda pa tokrat uspe. In zdi se, da je res. Od nastopa vlade se Janša malo kaže v javnosti, dobro krmari med različnimi interesi in po bolj vroč kostanj pogosto pošlje koalicijske partnerje.

Čeprav zakon na zakon, ki ga sprejme koalicija, opozicija postavlja ovire, od zbiranja podpisov za referendum do ustavnih presoj, se zdi, da koalicijo in izven koalicijsko partnerico Resnico to samo še bolj povezuje.

Prav zato sem toliko bolj zastrigel z ušesi, ko sem izvedel, da je Janša v intervjuju za izraelski medij najavil, da bo Slovenija prestavila veleposlaništvo iz Tel Aviva v Jeruzalem in da bo zamrznila priznanje Palestine.

Dvig odnosov med državama, a do katere mere?

Odnosi med Slovenijo in Izraelom so se po menjavi vlade bistveno izboljšali. Prvi dan je vlada snela palestinsko zastavo s pročelja vladne stavbe. Izrael je tudi najavil, da bo v Sloveniji odprl veleposlaništvo. Glede na to, da sta Slovenija in Izrael tradicionalno prijateljski državi, spomnimo se samo na podporo Izraela v času osamosvojitve, je edino smiselno, da se odnosi dvignejo z najnižje točke v zgodovini, kamor so padli pod vlado Roberta Goloba in Tanje Fajon.

Vprašanje, ki se poraja na tej točki je, ali moramo zdaj res prestaviti veleposlaništvo, da izboljšamo odnose. Večina držav, ki ima z Izraelom dobre odnose, ima veleposlaništvo v Tel Avivu. V Jeruzalem so ga poleg ZDA prestavile še Gvatemala, Honduras, Kosovo, Papua Nova Gvineja, Paragvaj in Fidži.

Nobena evropska država ni prestavila ambasade in če bi Slovenija to naredila, bi se oddalila od skupne evropske zunanje politike glede tega vprašanja. To bi seveda dalo veter v jadra tistim, ki bi v Evropi Janšo radi naslikali kot bavbava.

Janša sicer meni, da se mora imeti vsaka država pravico sama odločiti, kje bo imela glavno mesto, kar načeloma drži. A hkrati je vprašanje Jeruzalema, vsaj uradno, še vedno nerešeno, zato je dogovor na ravni OZN, da so veleposlaništva v Tel Avivu. Janševa pozicija glede tega vprašanja je sicer že dolgo znana, tako da izjava glede tega ni posebno presenečenje.

Nobena evropska država ni prestavila ambasade in če bi Slovenija to naredila, bi se oddalila od skupne evropske zunanje politike glede tega vprašanja. To bi seveda dalo veter v jadra tistim, ki bi v Evropi Janšo radi naslikali kot bavbava.

Daleč od izvedbe prestavitve ambasade

Hkrati pa je jasno, da je Slovenija še daleč od dejanskega prenosa veleposlaništva. Zadeva ni koalicijsko usklajena, Resni.ca je že najavila, da bo potezi nasprotovala, navdušenja nad njo pa ni pričakovati niti med Demokrati.

Podobno velja tudi za zamrznitev priznanja Palestine. S slovenskim priznanjem Palestine je šlo narobe skoraj vse, kar lahko gre narobe. Parlament je kršil poslovnik, signal, ki smo ga s tem dali Hamasu je bil vsekakor napačen, in Palestina kot taka težko rečemo, da dejansko ustreza dejanski državi, četudi je mednarodna skupnost še vedno prepričana, da je najboljša možna rešitev konflikta rešitev dveh držav.

A priznanja države se v teoriji niti ne da preklicati, čeprav je to v primeru Kosova, Tajvana, Zahodne Sahare in Izraela že naredilo nekaj držav.

Hkrati je slovenska družba zadnjih nekaj let konstantno bombardirana z informacijami, kako je Izrael genocidna država, četudi nam je kulturno bistveno bližje kot njegovi sosedje. Takšne najave so tako v slovenski družbi sprejete na nož.

Prav tako na vprašanju Izraela še nihče ni dosegel bistvenih volilnih uspehov. Priznanje Palestine tik pred Evropskimi volitvami ni bistveno pomagalo Svobodi, odstop od tožbe Južne Afrike pred državnozborskimi volitvami pa je itak zgodba zase, saj se je vlada ustrašila posnetkov Black Cuba.

Odziv javnosti minimalen

Čeprav je drezanje slovenske javnosti z vprašanjem Izraela običajno kontraproduktivno, pa lahko ugotovimo, da Janševa najava ni bistveno zamajala strankarskih razmerij. Tri mesece in pol bi se v parlament prebile iste stranke z pretežno enakimi odstotki. Razlike so skoraj na ravni statistične napake. Prav tako z izjemo nekaj protestnikov ob obisku izraelske veleposlanice v Državnem zboru, nismo videli nobenih resnih protestov.

Janša je tako s svojim pogledom na vprašanje pač povedal kaj si misli, dejansko pa ni verjetno, da se bo njegova želja izpolnila. Zato tudi ta najava ne bo bistveno vplivala na dolgočasnost mandata. Dokler se takšne izjave ne začnejo kopičiti.