Hrvaški predsednik Zoran Milanović, ki je v sredo začel svoj drugi mandat, si je za prvo uradno pot v tujino izbral Slovenijo. Predsednica republike Nataša Pirc Musar bo hrvaškega kolega gostila 26. februarja.
Spregovorila naj bi o odnosih med državama, burnem dogajanju na Zahodnem Balkanu in drugih aktualnih zunanje političnih temah, ki odmevajo po svetu, ob tem sporočajo iz urada predsednice.
Milanović se bo v okviru uradnega obiska predvidoma srečal tudi s predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič in predsednikom vlade Robertom Golobom.
Pirc Musarjeva se je z Milanovićem nazadnje srečala v Črni Gori oktobra lani, Milanović pa je bil nazadnje v Sloveniji pred slabim letom dni.
V drugem krogu hrvaških predsedniških volitev je v začetku januarja osvojil zgodovinskih 75 odstotkov glasov.
Komentar Mirka Mayerja: Kdo še ima čas za JEK, plin in NLB!? RoberTina in ankete so služba za poln delovni čas!
Ko je Borut Pahor novembra 2009 v švedskem Stockholmu izrekel znameniti “Kakšen fantastičen dan!” se je zgodovina slovenske zunanje politike vsekakor začela pisati na novo.
Pa ne, ker bi arbitraža Pahor – Kosor bistveno olajšala življenje običajnih ljudi ob slovensko-hrvaški meji. O tem, kako dogovor 15 let kasneje (ne) deluje v praksi, tudi zaradi velikega brata v Bruslju raje ne govorimo več. Ironično, bistveno lažje pa je postalo življenje Pahorjevih naslednikov v sobanah vladne palače.
Kako zelo je po ‘rešitvi mejnega vprašanja’ degradirala slovenska zunanja politika, odlično ilustrira izjava Marjana Šarca iz julija 2019. “Nimam kaj misliti. Bom videl, kaj se bo zgodilo.” Tako je novinarjem odgovoril na vprašanje, ali misli, da so pogajanja o novi evropski komisiji pri koncu.
V isto smer gre tudi nedavna izjava Roberta Goloba, da je “razumel sporočilo”, in da bo, zaradi strmega padca na anketah, “odpovedal večino službenih poti v tujino”.
Povedano naravnost: odkar 46 kilometrov slovenske obale, kolikor jih premoremo, ni ogroženih – vsaj ne, da bi to vedeli – domači anketarji zaradi zunanje politike nikogar več niti ne pokopljejo niti ne naredijo za junaka. Naša diplomacija pa je v veliki meri postala visoki turizem na državne stroške.
Hrvaška je, odkar imamo RoberTino, samo še tista država, kamor hodita in hodimo na počitnice. A v ozadju zamujamo velike priložnosti. Med večjimi – da bi se NLB, ki pod vodstvom Blaža Brodnjaka dosega zgodovinske rezultate, država pa je še naprej njen največji posamični delničar – s kakšnim res odmevnim prevzemom na velika vrata vrnila na hrvaški finančni trg.
Neuradno je slišati, da bi se morala slovenska politika z Zagrebom pred tem uskladiti glede dveh investicij, ki sta že tako ali tako v našem najboljšem interesu: glede skupne investicije v 2. blok krške nuklearke, ter skupne izgradnje plinovoda od Krka do Trsta oziroma Münchna, ki naj bi se na sever in zahod razvejala pri Postojni.
A kdo sploh še ima čas za JEK, plin in NLB!? Samo da so srečni RoberTina, Jaša Jenull in naši vrli anketarji, ki bolj ‘trzajo’ na sveto vojno proti SPjem in zdravnikom.
Kako teknejo vampi Zoranu Milanoviću, ni znano. Vemo pa, da jih obožuje Nataša Pirc Musar. Morda bi tudi s Hrvaško po novembru 2009 spet veljalo iti v drobovje. Pa dober tek!
Komentirajo lahko naročniki