Vstopamo v čas, ko se spopadata dva izključujoča koncepta življenja

Vsak advent začenjamo z mešanimi občutki; naš odnos do adventa je ambivalenten, vanj vstopamo z veselim pričakovanjem, obenem pa ga zapostavljamo. Zato ni dovolj, da zgolj spodbujamo adventno duhovno poglobitev na eni strani in opozarjamo na škodljivo profanacija adventa na drugi, temveč je pomembno tudi to, da pogledamo v ozadje adventa in ugotovimo, da se v adventu bolj kot kdaj koli v letu spopadata dva izključujoča koncepta življenja, dva diametralno nasprotna pogleda na človeka, svet, zgodovino in vsakdanje življenje.

Z modelom A bomo označili zasnutek človeka in sveta, kakor ga razberemo v Božji besedi današnje prve adventne nedelje. V središču odlomka iz knjige preroka Izaije nas nagovarjajo besede: »Pridite, pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga. Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah.« Tej viziji sveta stoji nasproti model B, ki ga lahko v vsebinsko strnjeni obliki prepoznamo v naslovu likovne razstave v dunajski Albertini – Pota svobode. Razstavo del ameriških abstraktnih ekspresionistov izpred treh let nekateri vidijo kot vzorčni primer osvobajanja iz spon preteklosti.

Razlika med obema modeloma ni samo v tem, da prvi označuje tradicijo, drugi pa moderno dobo; prvi starodavna izročila, med katera spadata tudi adventno in svetopisemsko, drugi pa tradiciji nasprotne poglede. V adventu se ne soočamo s preprosto primerjavo med modeloma A in B. Dejanska zadrega izhaja iz tega, da teh dveh modelov ne moremo opazovati od zunaj, ali objektivno, kot radi rečemo. Obeh modelov ne moremo preprosto dati na tehtnico in reči, da je eden bolj pravilen kot drugi, eden krščanski, drugi pa krščanstvu nasproten.

Sprejemanje tradicije in zavračanje tradicije je hkraten proces, ker se ne dogaja samo zunaj nas, v družbi, kulturi in politiki, temveč najprej znotraj nas, v naši vesti. V duši slehernega izmed nas se namreč bije oboje, na eni strani ponižno sprejemanje Izaijevega vabila – Pojdimo na Gospodovo goro, da nas pouči o svojih potih – na drugi strani pa odklanjanje tega vabila v želji po osvoboditvi od vsega, tudi od tega, kar prihaja od Boga, kar je sporočilo omenjene dunajske razstave.

Model A in model B

Pred nadaljevanjem naj opozorimo, da tega, kakšen odnos ima kdo do izročila, ali ga sprejema ali zavrača, ne moremo ocenjevati od zunaj. Samo Bog ve, kdo s svojim ravnanjem iskreno sledi vabilu preroka Izaija, naj vsak hodi za Gospodom, in kdo se s tem vabilom istoveti samo na ustnicah, da si zagotovi mesto v skupnosti, ki ji želi pripadati, dejansko pa je v svojem etičnem ravnanju modernist, ker izhaja izključno iz sebe, zato ne hodi po Gospodovih stezah, marveč je sam sebi edino merilo, ki ga upošteva.

Ne bomo torej iskali nobenih zunanjih meril, s katerimi bi  ocenjevali druge, ali so verni ali ne, so pripadniki svetopisemskega izročila ali so modernisti, zanima nas izključno naš advent, kako ga kdo razume na osebni ravni, zakaj želi vanj vstopiti in kako ga želi živeti. To, kar bomo v nadaljevanju rekli o modelu A in B, bo namenjeno izključno našemu osebnemu premisleku, osebnemu iskanju razlogov, katerega od obeh modelov želimo ponotranjiti in ga vzeti za svojo življenjsko izbiro.

Začnimo z modernizmom, z modelom B in vprašanjem, kdaj je vzniknil in zakaj, kdo ga je artikuliral in ponesel v svet, da je postal prevladujoč duhovno-kulturni model, za mnoge samoumeven do te mere, da se na izročilo, tudi na svetopisemsko in krščansko, ne želijo več ozirati in je zanje enkrat za vselej le še nepomembna preteklost.

Ustavimo se pri Raymondu Aronu, ki je študiral v Berlinu in občasno prijateljeval z Jeanom-Paulom Sartrom (1905–1980) in njegovo partnerico Simone de Beauvoir. Na nekem srečanju je Aron svojima prijateljema, takrat še neznanima podeželskima učiteljema, navdušeno pripovedoval o svojih odkritjih v Berlinu. Tam naj bi moderni misleci opustili tradicionalno filozofijo Platona, Tomaža Akvinskega, Descartesa in drugih, ki so se v svojih miselnih naporih posvečali vprašanjem, kot na primer, ali so stvari resnične, kako lahko o njih izvemo karkoli resničnega, kako naj vemo, da vemo, kar vemo.

Namesto tega so berlinski krogi izhajali iz prepričanja, da je vsak človek, preden sploh razmišlja o sebi in svetu, že vržen v svet, ki je poln najrazličnejših pojavov oziroma fenomenov. Rekli so si, zakaj bi izgubljali čas s težkimi in za razum nerešljivimi vprašanji o resnici, Bogu in metafiziki nasploh, raje se obrnimo k tuzemskim stvarem. Za slovitim Edmundom Husserlom (1859–1938) so ponavljali: ne izgubljajmo časa z interpretacijami, ali so stvari resnične, ogledujmo si raje to, kar se kaže našim očem, to vidno in konkretno naj kar najbolj skrbno preučujemo in opisujemo. Fenomenolog Martin Heidegger (1889–1976) je šel še korak dlje in se vprašal: Kaj pomeni, da stvar je? In dodal: Dovolimo, da se nam stvari razkrijejo.

Aron je Sartru navrgel misel: Če si fenomenolog, lahko spregovoriš o mareličnem soku in iz njega narediš filozofijo. Mišljenje je treba povezati z vsakdanjimi izkušnjami. Sartre je kot eksistencialist fenomenologijo, ukvarjanje s pojavi, prenesel na področje človekovega življenja. Svojo filozofijo je zgradil s pisanjem o telesnem občutju življenja. Zanimal ga je voajerizem, sram, sadizem, revolucija, glasba, spolnost. Upor proti tradiciji je Sartra pripeljal do prelomnega stališča, da nimamo vnaprej dane narave, kar je pozneje postalo temelj teoriji gender, družbeno-kulturnemu spolu v nasprotju z biološkim.

Po Sartru sami sebe ustvarjamo s tem, kar se odločimo storiti, izgrajujemo se sproti, ves čas smo v nastajanju, ustvarjamo se z delovanjem, kar je rezultiralo v slovito sintagmo: Svoja svoboda smo. Ta omamna ideja je obnorela svet, Sartra pa naredila za super zvezdo. Tako ni naključje, da je bil Sartre s svojo tezo – Človek ni nič drugega kot tisto, kar naredi iz sebe – v središču odprtja razstave v dunajski Albertini, kjer je bilo do sredine januarja 2023 na ogled 85 eksponatov ameriškega abstraktnega ekspresionizma in informela, umetniške smeri, ki se je razvila po drugi svetovni vojni in poudarja spontanost in iracionalnost.

Model B sem namerno začinil z nekaj tipičnimi oznakami, da bi zaradi njegove konkretnosti izpostavil razloge za njegovo privlačnost. Toda popolna osredotočenost na fenomene, na našo vsakdanjost in bivanjska vprašanja, nikakor ne more prekriti večnega vprašanja, od kod smo, zakaj smo in kam gremo? Izročilo Svetega pisma, ki v resnici ni filozofsko, je v svojem bistvu eksistencialno, prav takšno, kot je zanimalo Sartra in njegovo generacijo mislecev, saj govori o vsem tem, kar vsakodnevno občutimo na svojem telesu, v svojih čustvih in kar se rojeva v naših mislih.

Svoboda, o kateri je modroval Sartre, je lahko samo resničnost, ki s fenomeni sploh nič nima.

Iz razodetja, ne iz filozofije, izvira uvid, da ima vsak od nas božji izvor. Imamo namreč večno in nespremenljivo naravo, ki v svoji temeljni biti ne pripada svetu fenomenov in vidnih pojavov. V svoji najgloblji biti nismo pojav med pojavi, fenomen med fenomeni, zgolj kompleksen sestav molekul, celic in nevronov, ki bi kot bio-sistem čustvovali, mislili in delovali in bili kot sistem celo svobodni. Svoboda, o kateri je sanjal Sartre in mnogi za njim, nikakor ne more izhajati iz fenomenov, iz kompleksnih molekularnih sestavov, kjer vedno vladajo nujnost, fizikalne in druge zakonitosti. Svoboda, o kateri je modroval Sartre, je lahko samo resničnost, ki s fenomeni sploh nič nima.

Človekova svoboda izhaja izključno iz brezmejnega prostorja svobode, kakršna je lahko samo v Bogu; izhaja iz resničnosti, ki je neskončno pred nami, namreč iz pred-stanja, iz katerega nam je bila podarjena milost bivanja. Ni torej prvotnost, v kateri bi se nahajali, preden bi na kaj pomislili, vrženost v svet; prvotno stanje ni arena fenomenov, kot si predstavljajo eksistencialisti. Tam, kjer modernisti iščejo svobodo, je dejansko ni in je biti ne more.

Če se sredi fenomenov izgrajujemo sami, po svoji volji in svojih konceptih, se lahko predvsem prerivamo in pobijamo. Zato kristjani ostajamo pri tradiciji in hodimo, kot nas vabi Izaija, v smeri Gospodove gore, da nas tam pouči o svojih potih in se nas milostno dotika v naši ranjenosti.

V adventu, ki je v pričakovanju drugega Kristusovega prihoda, ko bodo končno vsi meči prekovani v lemeže, naj s poštenostjo, iskrenostjo in pobožnostjo oblečemo Jezusa Kristusa, kot pravi danes sv. Pavel, odpremo dušo in srce njegovi ljudomili besedi, da ne bomo stregli poželenju, ampak hodili v svetlobi, ki sveti s Siona.

Tudi če model A, privrženost izročilu, ne uživa popularnosti in ga ne oznanjajo družbena omrežja, ga vsakodnevno potrjujejo naše elementarne bivanjske izkušnje in neutešljivo hrepenenje naše duše po Božji bližini, po Kralju, ki prihaja.