Ko obstanemo v koloni, je razlaga običajno pri roki: avtomobilov je preveč. Toda podatki o letošnjem prometu na slovenskih avtocestah kažejo nekaj drugega. Daleč največ izgubljenega časa je bilo povezanega z deli na cesti.
Programer in podatkovni analitik Marko Plahuta je od konca aprila v petminutnih intervalih zbiral javno dostopne podatke prometnih števcev ter jih povezal s podatki o delih, nesrečah in vremenu. Rezultate je objavil v obsežni niti na omrežju X. Gre za njegovo analizo in interpretacijo podatkov, ne za uradno analizo Darsa ali policije.
V obdobju od 26. aprila do 4. oktobra je naštel približno 770 tisoč izgubljenih ur v zastojih. Kar 59 odstotkov tega časa je njegova analiza povezala z deli na cesti. Ozka grla na razcepih so predstavljala 16 odstotkov, prevelika količina prometa na sicer odprti avtocesti pa devet odstotkov.
Petnajst mest, večina težav
Zastoji niso enakomerno razporejeni po omrežju. Na petnajstih mestih je nastalo kar 80 odstotkov vsega časa, izgubljenega v kolonah.
Na prvih mestih so bila letos predvsem gradbišča. Na relaciji Domžale–Ljubljana, kjer poteka gradnja tretjega pasu, je Plahuta izračunal okoli 120 tisoč izgubljenih ur. Sledila je obnova med Postojno in Koprom s 107 tisoč urami. Visoko so še gradnja tretjega pasu med Zadobrovo in Domžalami ter obnove med Postojno in Ljubljano ter Celjem in Slovenskimi Konjicami.
Vseh pet mest z največ izgubljenega časa je bilo tako povezanih z gradbišči. Plahuta je ob teh rezultatih do Darsa precej neposreden: »Ali je DARS nesposoben? Da.«
Na odsekih, kjer so letos potekala dela, je zaznal še 3,3-krat več nesreč kot na istih odsekih v letih 2022–2025.
Ko se promet enkrat ustavi, težko znova steče
Tudi brez gradbišč težave ne bi izginile. Trajna ozka grla so skoncentrirana predvsem okoli Ljubljane.
Ljubljanska obvoznica predstavlja približno štiri odstotke omrežja, zajetega s števci, vendar nanjo odpade okoli 17 odstotkov časa v zastojih. Kolone se pogosto začnejo prav pred razcepi – pri Kozarjah, Zadobrovi, Malencah in Kosezah – kjer se prometni tokovi združujejo ali razhajajo.
Plahuta posebej izpostavlja Kozarje v smeri proti Primorski. Njegove simulacije kažejo, da se lahko promet tam razmeroma hitro zlomi. Ko kolona enkrat nastane, pa ni dovolj, da začetni naval nekoliko popusti – promet potrebuje precej dlje, da ponovno steče.
Zastoji pri tem niso le vprašanje izgubljenega časa. Ko je podatke števcev povezal s policijskimi podatki o nesrečah, je izračunal, da je bila glede na prevoženo razdaljo nesreča v zastoju 3,6-krat verjetnejša kot v tekočem prometu.
Ko avtocesta obstane, promet pride v kraje
Navigacija voznikom hitro ponudi obvoz, podatki pa pokažejo, kaj to pomeni za kraje ob avtocesti.
Med zastoji na bližnji avtocesti je bilo v Senožečah 69 odstotkov več prometa, v Vrholah pri Slovenskih Konjicah 35 odstotkov več, v Lazah 20 odstotkov, v Grčarevcu pa 17 odstotkov več.
Avtocestna kolona tako ni samo težava voznikov, ki stojijo v njej. Promet se prelije tudi skozi okoliške kraje.
Že ura odhoda lahko naredi veliko razliko
Kako hitro se lahko izgubljeni čas nabere, pokaže Plahutin izračun za dnevne migrante. Prometne razmere, izmerjene med 26. aprilom in 2. oktobrom, je preračunal na 220 delovnih dni.
Če bi takšne razmere vztrajale skozi delovno leto, bi voznik, ki iz Celja proti Ljubljani odhaja ob sedmih in se vrača ob 16. uri, na avtocesti izgubil okoli 108 ur oziroma 13,5 osemurnega delovnika. Pri vožnji iz Domžal bi bilo izgubljenih okoli 70 ur, iz Novega mesta pa 33.
Gre torej za ponazoritev velikosti problema, ne za napoved, koliko bo v prihodnjem letu v koloni stal posamezen voznik. Izračun zajema samo avtocestni del poti do ljubljanske obvoznice, pri Celju in Domžalah pa so analizirano obdobje zaznamovala tudi dela.
Bolj neposredno uporabna je primerjava različnih ur odhoda. V analiziranem obdobju je bila iz Celja in Domžal za pot proti Ljubljani najugodnejša ura okoli šeste zjutraj, na več drugih analiziranih relacijah pa okoli pol sedmih.
Tudi pri povratku lahko premik odhoda za uro ali dve pomeni precejšnjo razliko. Iz Ljubljane proti Celju je bil denimo najugodnejši odhod okoli 14.30, proti Postojni pa okoli 17. ure. Ne obstaja torej eno pravilo, da je treba vedno kreniti čim prej.
Pri daljši poti tudi trenutna zelena barva na prometnem zemljevidu ni nujno dovolj. Razmere se lahko do prihoda do kritičnega odseka močno spremenijo. Pri načrtovanju poti zato ni pomembno samo, kakšen je promet ob odhodu, ampak ob kateri uri bomo prispeli do ozkega grla.
Komentirajo lahko naročniki