Strelovodi, ki bodo omogočili dolgočasen mandat Janševe vlade

Minuli četrtek je bila v parlamentu z 49 glasovi za (50. glas je umanjkal zaradi tehnične okvare, 51. pa ni tvegal na javnem glasovanju), izvoljena ministrska ekipa nove desnosredinske vlade. Premier Janez Janša si je ob tem večkrat javno zaželel »sistematičnega in dolgočasnega mandata«, v katerem se bo »dalo normalno delati«. V pogovoru za Novo24TV pa je dodal še, da je ravno zato nekatere »prvoborce« pustil izven ministrske ekipe – v parlamentu, kjer naj se odvijejo glavni boji tega mandata.

Janševa želja je večnivojska. Najprej je povezana s tem, da si v četrto vendarle želi umirjenih zunanjih okoliščin brez kakšnih izrednih dogodkov in stanj kot so to bili v njegovih drugih dveh mandatih – 2011-2013 huda mednarodna gospodarska kriza, v kateri je močno »nasedla« tudi Slovenija, in 2020-2022 covid pandemija, katero je Slovenija dočakala organizacijsko, tehnično in psihološko nepripravljena. V obeh primerih je bila njegova vladna ekipa preokupirana z reševanjem izrednih situacij, v čemer ni bilo časa za druge, za Slovenijo potrebne ukrepe in reforme.

Ob zunanjih dejavnikih, na katere ni imel vpliva, pa so mu v obeh primerih »nagajali« še notranji dejavniki. Predvsem politična levica z vsem svojim interesnim zaledjem in družbenimi izpostavami – od večinskih medijev, mnenjskih voditeljev, do sindikatov, in aktivistov v nevladnih organizacijah. Vsi ti Janševi ekipi s svojo destrukcijo, ki presega smiseln in potreben nadzor oblasti, maksimalno otežujejo ali celo onemogočajo normalno delo. Pri tem jim je v preteklosti neredko asistiral tako, da se je pustil sprovocirati in potegniti v nesmiselne ideološke bitke, na katerih je njegova koalicija krvavela in izgubljala energijo brez pravega smisla in učinka.

Strelovodi za “vse zlobne strele neba”

Če se po jutru dan pozna, lahko sklepamo, da je Janša s pridobljenimi izkušnjami tokrat vladanje vendarle zastavil nekoliko drugače. Če glede zunanjih okoliščin na »normalni mandat« lahko prižge le kakšno svečko, pa lahko veliko stori glede blažitve notranjih dejavnikov destrukcije. Ne v smislu, da bodo proti njemu in desnosredinski vladi aktivirali vsa sredstva – tu ne bo popuščanj, kar se nakazuje že z napovedjo dveh referendumov še preden se je nova vlada sestavila, brutalnem besednjaku nekaterih novinarjev nacionalke in levih medijev o koncu demokracije ter destruktivnih prijemih predvsem poslank Svobode v parlamentu.

Lahko pa nadzoruje svoje reakcije na tovrstne »provokacije«.

In tukaj se zdi, da je novi premier zastavil genialno. Da bi skrbno in kakovostno izbrano ministrsko ekipo kar se da obvaroval nesmiselnih bojev, ki odvračajo pozornost od bistvenega, je inštaliral nekaj strelovodov, ki bodo prestrezali udarce iz naelektrenih nevihtnih oblakov: to je glavni razlog, da Žan Mahnič, Aleš Hojs in Zvonko Černač ostajajo izven ministrske ekipe – nalogo strelovodov bodo opravljali v parlamentu oziroma po potrebi drugje, kjer bo potrebno.

Obenem pa je glavni strelovod inštaliral na čelo zakonodajne veje oblasti. S kontroverzno izvolitvijo Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora si ni zgolj »kupil« potrebnih 5 glasov za absolutno večino njegovi vladi, kadar bo ta potrebna, temveč je predvsem preusmeril pozornost stran od sebe in ministrske ekipe.

S kontroverzno izvolitvijo Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora si Janša ni zgolj »kupil« potrebnih 5 glasov za absolutno večino njegovi vladi, kadar bo ta potrebna, temveč je predvsem preusmeril pozornost stran od sebe in ministrske ekipe.

Najlepši prikaz tega smo doživeli v uvodu četrtkove seje, ko so se poslanke Svobode pol ure zaletavale v Zorana Stevanovića, ta pa jim je vračal z enako mero. Premier Janša pa je medtem mirno sedel v svoji klopi in si najbrž mislil: odlično, strategija deluje!

Poslanke Svobode vs Stevanović 1. pic.twitter.com/Ya3bMvPVvP

— Spremljamo (@spremljamo_tw) June 4, 2026

Ko si torej Janez Janša javno zaželi »sistematičnega in dolgočasnega« mandata svoje vlade, v kakršnem se bo dalo »normalno delati«, lahko ugotovimo, da je glede tega zastavil vse, kot je potrebno. Vprašanje je edino, ali bo strategija delovala tudi, ko bodo nasprotniki ugotovili, da so Zoran Stevanović, Katja Kokot, Žan Mahnič in Aleš Hojs in delno tudi Franci Matoz le prikladne vabe za preusmerjanje opozicijske energije stran od tam, kjer se bo odvijala resna politika.

Povedano drugače – bo Janša znal ostati fokusiran na bistveno, ko se bodo lotili njega in ožje ekipe osebno? Bodo strelovodi takrat še opravili svojo nalogo dovolj učinkovito, da v neproduktivne boje ne bo potegnjen še izvršilni štab?

Od sposobnosti izmikanja bo v dobršni meri odvisen uspeh šeste desnosredinske vlade, Janševa postosamosvojitvena zapuščina in nenazadnje tudi razvojna perspektiva Slovenije.