Slab zakon je pokopan, a ubijalska ideja je preživela: kaj bi moralo slediti referendumu o asistirani samousmrtitvi

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je bil pravni zmazek. Vseboval je več neustavnih, celo nevarnih določil. Ker se je na glasovanju odločalo o konkretnem zakonu, je bilo prav te nevarnosti tudi izpostaviti v razpravah. Dovolj veliki množici Slovencev je bilo s tem jasno, da je takšen zakon nesprejemljiv. 370.228 ljudi je prišlo na referendum in zakon zavrnilo. 53,46 % vseh, ki so glasovali.

Zakon je zavrnjen. Vsaj eno leto podobnega zakona ne more biti. A eno leto hitro mine, je leta 2015 po porazu na družinskem referendumu povedala poslanka SMC Jasna Murgel in vmes so zamenjali ustavne sodnike in voljo volivcev povozili preko njih.

Tokrat o tem ni govorila samo neka poslanka, pač pa sami predlagatelji zakona, na referendumski večer.

Ne zaspati na lovorikah oz. ob odsotnosti neposredne grožnje

Zmaga na referendumu res omogoča mirnejša advent in božič za bolne in ostarele, a ne več kot enega. Posebej ob sestavi državnega zbora, ki bi bila temu naklonjena, se podoben zakon lahko sprejme že v naslednjem mandatu in bilo bi naivno pričakovati, da bo Aleš Primc zmagal vsak referendum, četudi je trenutno njegov impresivni rezultat 4:0.

Večina tistih, ki so bili aktivni v kampanji ni profesionalnih agitatorjev, pač pa ljudje s službami, družinami in obveznostmi. Ob odsotnosti neposredne grožnje kaj hitro zaspimo v svojem običajnem ritmu.

Vrednoto življenja pripeljati v mainstream

Zakon je bil resda slab, a za civilizirano družbo je že sama ideja, da se lahko človekovo življenje predčasno konča, nesprejemljiva. Ne le s krščanskega vidika zapovedi »Ne ubijaj« in ustavno zagotovljenega varovanja človekovega življenja. Ideja, da se življenje enega človeka po presoji neke komisije lahko predčasno konča, pomeni totalno družbeno spremembo, ki pa se je marsikdo ne zaveda.

Ni malo ljudi, ki jim ni sporno, da se koga ubije, če je recimo v mukah. Le da se to pove na lepši način. In to, kaj so muke z gledišča zdravega človeka ni nujno isto, kar doživlja invalid ali hudo bolan. Zato je ključno, da se pomen vrednote življenja od spočetja do naravne smrti znova prenese v mainstream.

V civilizirani družbi vzeti življenje, kljub varovalkam in komisijam, ne bi smelo biti sprejemljivo. Samo absolutna svetost življenja omogoča, da imamo vsi ljudje, ne glede na to, v kakšnem finančnem, duševnem, zdravstvenem ali drugem stanju smo, pravico do življenja. Ker smo ljudje in imamo človeško dostojanstvo.

Nobena varovalka ne prepreči spremembe družbene paradigme v smer, da je življenje sicer sveto, razen če – razen če to, kar se pač zmenimo. Kar pa ni nikoli absolutno. Hote ali nehote življenju postavi ceno. Kultura, na kateri je utemeljena naša civilizacija, življenju človeka pač ne bi smela postavljati cene. Kljub rezultatu je ta zavest bistveno premalo prisotna.

Zakon o paliativi

Kot odgovor na referendum bi moral biti prvi konkreten korak priprava zakona o paliativi. Če smo zavrnili asistiran samomor, je skrajni čas, da uredimo področje paliative. Zgodbe o bolnikih, ki kričijo in se zvijajo od bolečin, in bi bilo zanje bolje, da bi njihove muke končali s končanjem življenja, so zgodbe bolnikov, ki niso doživeli prave paliative. Kdor jo je, ali pa je takšno umiranje doživel pri kakšnem svojcu, se ne bi zavzemal za to, da ga predčasno pospremimo na drugi svet.

Avstrijski model je morda res manj slab, ni pa OK

Zakon smo zavrnili, ker je bil slab, ampak avstrijski model, to se pa ne sliši tako slabo. Umaknemo zdravnike iz večine postopka in izvajanje evtanazije ali asistiranega samomora prepustimo drugim »izvajalcem« ali pa kar pacientom samim.

Takšna ureditev je morda res manj slaba, še vedno pa ni sprejemljiva. Nobena izvedba asistiranega samomora ali evtanazije človeka ne more biti moralna, pa naj drži injekcijo zdravnik, medicinski tehnik, mesar, rabelj, veterinar, ali pa samostojni izvajalec.

Prav je, da se pogovarja, katere oblike zdravljenja pacientu v terminalni fazi koristijo in katere ne, kdaj je čas, da se lajša samo še bolečino, poleg tiste telesne tudi duševno, duhovno, socialno, kako poskrbeti za terminalno bolne. Vse to so razprave, ki jih še kako moramo imeti in stanje je vse prej kot idealno. A moralen človek pač ne bo zavestno skrajšal življenja drugemu, pa naj si v glavi ali v okolici ustvari še tako lepo zveneče racionalizacije.

Za zmago na tem referendumu je bila ključna popolna enotnost zdravniške stroke. Potrebno je to enotnost ohraniti tudi v prihodnje, sicer se kaj lahko zgodi, da se bomo namesto o paliativi in skrbi za najšibkejše začeli pogovarjati, kdo naj bo izvajalec njihove odstranitve iz družbe. In da stvar nenadoma postane OK, če to niso zdravniki.

Za vse, ki verjamejo, da bi moralo biti človekovo življenje nedotakljivo, je bil nedeljski referendum velika zmaga, celo čudež. A zgolj živeti s tem prepričanjem že dolgo ni več dovolj. Treba ga je širiti.

Konkretno delovanje

Za vse, ki verjamejo, da bi moralo biti človekovo življenje nedotakljivo, je bil nedeljski referendum velika zmaga, celo čudež. A zgolj živeti s tem prepričanjem že dolgo ni več dovolj. Treba ga je širiti. Če se ti napori v kratkem znatno ne okrepijo, se kaj kmalu lahko prebudimo v distopično Slovenijo, kjer življenje ni več absolutno cenjeno, pač pa se njegovo vrednost presoja na raznih komisijah, ki na koncu presodijo, kdo bo živel in kdo umrl.

Čas za akcijo je danes, ne nekaj tednov pred sprejetjem novega zakona. Pobud pa je tudi vzniknilo kar nekaj v času referendumske kampanje. Priložnosti za prispevek na področju, ki je nekomu blizu, torej ne manjka.