Ob menjavi vodstva slovenskih sindikatov se v zadnjih dneh nekoliko več sliši o sindikatih in njihovi vlogi. Večina intervjujev z odhajajočo predsednico Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidijo Jerkič je zgolj piarovske narave. Nihče je namreč ni vprašal, če bi morda danes vedela pojasniti, zakaj je bila pred leti proti znižanju obdavčitve plač.
Kaj je o @vladaRS noveli Zakona o dohodnini povedala predsednica #ZSSS #LidijaJerkič: “Na katerikoli način razmišljam, kako razložiti, zakaj nismo zelo navdušeni za takšno spremembo, ki prinaša večji neto prejemek, NE ZNAM.” (Radio Prvi, Studio ob 17.00, 10. maj 2021). Več ⬇️ … pic.twitter.com/Pt4yGp1Zt7
— Jure Ferjan (@JureFerjan) October 26, 2021
No, eno od minulih juter pa je novinarka na radiu le vprašala, če je vloga sindikatov danes pri vsesplošnem pomanjkanju kadrov sploh še potrebna. Kar je vsekakor zelo smiselno vprašanje.
V obdobju prve industrializacije so se sindikati oblikovali iz realnega stanja delavstva, ki je bilo skoraj povsem prepuščeno volji delodajalca in imeli izjemno vlogo pri tem vzpostavljanju pravic delavcev. Toda družbe, v kateri so nastali sindikati, ni več. Pravice delavcev so danes sistemsko zaščitene na državni ravni do te mere, da je slabega delavca težko odpustiti. Tudi mediji danes željno čakajo na vsako delavsko zgodbo, ki vsaj malo diši po izkoriščanju, saj se to dobro bere. Nekateri, zlasti manjši delodajalci, so celo mnenja, da bomo počasi prišli do točke, ko bodo svojega zagovornika potrebovali oni. Kakorkoli, to najbrž ni realno, saj imajo praviloma delodajalci na svoji strani še vedno več resursov in moči kot delavci. In seveda tudi več odgovornosti.
Sindikate bi danes v Sloveniji potrebovali predvsem tuji delavci, ki so zaradi pomanjkljivega znanja jezika, slabe informiranosti in tujih posrednikov, veliko bolj izpostavljeni izkoriščanju. Vendar ti praviloma ne plačujejo članarine.
Kdo še danes potrebuje sindikate?
Vsiljuje se misel, da dobri delavci sindikatov ne potrebujejo. Vsaj v gospodarstvu ne. Delodajalci se zanje borijo z vsemi močmi, če se ne, pa jih za vogalom čaka boljši delodajalec. Delavec lahko slabega delodajalca zelo hitro zapusti. Z razliko od delodajalca, ki slabega delavca ne more ne hitro in ne preprosto odpustiti.
Posebna kategorija so seveda sindikati javnega sektorja. Ne pri vseh, a pri nekaterih zagotovo, se ni mogoče znebiti vtisa, da so v prvi vrsti politično orodje. Če se ozremo zgolj v bližnjo preteklost, je bil vsaj sindikat šolstva več kot enkrat politično orodje rušitve oblasti. Veljala je domislica, da ko se nate spravi Branimir Štrukelj, si že na seznamu za odstrel. Kaj so od teh protestov imeli učitelji? Bolj malo finančnih koristi, pa veliko izgubljenega ugleda.
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije si sicer na naslovnici svoje spletne strani kot svoje zasluge lasti skoraj vse civilizacijske dosežke sodobne družbe.
Dejstvo je, da sindikatom na sodobnem trgu dela, ko je delavec postal enakovreden sogovornik na svojem delovnem mestu, počasi, a vztrajno bije zadnja ura. V zadnjih desetletjih je članstvo v slovenskih sindikalnih organizacijah izrazito upadlo. Medtem ko je bilo leta 1991 v sindikate vključenih skoraj 70 % delavcev, je danes ta delež padel na približno 20–25 %.
Dejstvo je, da sindikatom na sodobnem trgu dela, ko je delavec postal enakovreden sogovornik na svojem delovnem mestu, počasi, a vztrajno bije zadnja ura
Rešimo naše sindikate
Odgovor predsednice v odhodu: Seveda so sindikati še vedno neobhodno potrebni. Pravzaprav bi se morali financirati iz državnega proračuna, saj se borijo za pravice vseh delavcev, ne le svojih članov. (prosti povzetek radijske izjave)
To nas vsekakor navede na misel, da je biti sindikalist postalo dobra služba. Super kariera. Glede na trende upadanja bo treba najti nov vir financiranja. Najboljše kar sistemsko financiranje iz državnega proračuna. Koliko smisla bi bilo v tem, da bi se potem sindikati borili proti svojemu delodajalcu – državi, novinarka ni vprašala.
Se še kdo spomni sindikalistov v propadajoči tovarni Mura? Z bajnimi plačami so v lepih oblekah in kravatah delavcem prodajali puhlice, dokler jih delavci niso sami nagnali. Morda je od tukaj Branimir Štrukelj potegnil vsaj ta nauk, da prisega na bolj sproščeno modo.
Kdo potrebuje koga?
Kot so pred leti razkrili na portalu Finance, so plače zaposlenih v sindikatih med najvišjimi v državi. Lani je portal Bloomberg poročal o tem, da je 20 največjih slovenskih sindikatov lani skupaj ustvarilo 18 milijonov evrov prihodkov. Njihova letna poročila sicer niso javno objavljena, so jih pa pri omenjenem portalu pridobili iz Ajpesa.
Po prihodkih najbolj izstopa Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ), ki je poročal o 4,3 milijona evrov prihodkov. Sledi mu Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) z 2,8 milijona prihodkov, več kot milijon evrov prihodkov pa sta zbrala še Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije (SZSVS, 1,3 milijona evrov) ter Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije – SKEI (1,1 milijona evrov).
Prihodke ustvarjajo s članarinami in plemenitenjem obstoječega premoženja (nepremičnine, delnice …). Mesečni prihodki dveh najbolj znanih sindikalistov so ca. 4772,50 € (Jerkič) brez malice, prevoza in dodatkov (ca. 2.500 neto) in ca. 5439,83 € (Štrukelj) brez malice, prevoza in dodatkov (ca. 2.800 neto). Večinoma se v medijih manipulira z bruto in neto zneski, da so zgražanja večja, odvisno sicer od tega, kar želi medijska objava doseči. Pravilno pa bi bilo, da bi vedno prikazali bruto, ki je dejanski strošek plače in zraven njega neto, ki ga dejansko dobi delavec – da se jasno vidi koliko nam vsem pobere država. Kljub temu, da glavna sindikalistka ni vedela pojasniti, zakaj je proti manjši obdavčitvi plač.
Biti sindikalist danes pomeni imeti dobro kariero. Sindikalisti danes žal redko vzklijejo izmed bolj sposobnih delavcev, ki postanejo enakovreden sogovornik delodajalcu. Sindikalisti so danes v veliki meri karieristi. V nekaterih primerih tudi politični aktivisti.
Postavlja se torej logično vprašanje. Ali danes delavci še potrebujejo sindikaliste ali pa smo že na točki, ko sindikalisti potrebujejo delavce?
En odgovor na “Sindikati so izumirajoča vrsta. Kdo jih dandanes sploh še potrebuje?”
V Titovi Jugoslaviji, so bili SINDIKATI, kot organizacija – predvsem “prijateljica” Zveze Komunistov. Ko je nekdo zasedel vodilni položaj, ne samo v državnih institucijah, ampak tudi v tovarnah, je moral imeti pozitivno potrdilo, tako Zveze Komunistov, kot Sindikata. Le ko so ti napisali, da je določena oseba DRŽBENO in POLITIČNO neoporečna, je lahko določen človek dobil vodilno mesto.
Sindikati so bili ustanovljeni takrat, ko so se odpirale tovarne in je bil potreben, da je dajal delavcem oporo v odnosu LASTNIK-DELAVEC.
Ko so v Sloveniji zapirali tovarne, je bil tudi glavni sindikat – ZSS – TIHO. Delavci so izgubljali delo, sindikat je bil tiho. Tovarne in hoteli so se “prihvatilizirali”, sindikati so bili tiho. Danes pa bi sindikati hoteli, da bi se drugi ljudje borili, da bi vodje sindikatov imeli še vedno dobro plačano službo? Čemu pa? Če so bili sindikalisti Tiho, ko so jih delavci rabili, naj bodo TIHO tudi danes, ko jih nihče več ne potrebuje.
Komentirajo lahko naročniki