V sodobni družbi ne govorimo veliko o smrti in tako je potisnjena v območje neznanega, srhljivega, neprijetnega. Tudi srečujemo se v glavnem, k sreči, večinoma z njo bolj redko. K sreči nismo v vojni.
Izraelca v poznih srednjih letih, ki po judovskem koledarju ta dan praznuje rojstni dan, vprašam, če se bo srečal s svojimi odraslimi otroki.
»Danes ne«, odvrne. »So na pogrebu. In prav vesel sem, da so enkrat na pogrebu 90-letnika. V zadnjem času so v glavnem hodili na pogrebe svojih vrstnikov. Kakšnega je vzela nesreča, večino pa vojna.« So pač narod, kjer vsakdo služi vojsko in pozna marsikaterega vojaka, ki pade.
Pri nas na srečo ni tako. Je pa naravno, da nas je tega, česar ne poznamo, strah, nam vzbuja nelagodje in zato iščemo hitre in enostavne rešitve, ki bi nas pred tem obvarovale.
Pomoč pri samomoru, kolikor grozno se že to sliši, čeprav gre za dejansko samousmrtitev, se nam prodaja kot točno to. Hiter, neboleč odhod, prav takrat, ko si sam zaželiš. Ultimativni korak civilizacije, ki je zmagala nad smrtjo, bi kdo rekel.
Kdo drug, sploh tak, ki sedi v vladi, bi še pogledal na demografsko sliko in si rekel, nekako se bo treba znebiti vseh teh starcev, ki potrebujejo pokojnine, dolgotrajno oskrbo in zdravstvene storitve ob vse manjšem številu delovno aktivnih. Evtanazija je tako videti cenejša. Koliko cenejša? Predlagatelji zakona so to celo izračunali in zapisali v gradivo, priloženo zakonu. Človeškemu življenju torej postavljamo ceno.
Ceneje je tudi invalida evtanazirati, kot pa skrbeti zanj in graditi njim prilagojeno infrastrukturo. Pa duševni bolniki, kronično bolni. Veste koliko to stane? Cinično brutalno gre to. Pa bo kdo rekel, da pretiravam, da je zakon namenjen res samo zelo hudo neozdravljivo bolnim, ki si to sami želijo in si tudi sami vzamejo življenje.
Človeka pospravimo kot psa
To piše v celofanu, ki se prodaja ob slikah neskončno trpečih ljudi. V resnici pa s tem prihaja celostni premik v razmišljanju. Na koncu je morda že odločitev posameznika, a na to odločitev posameznika vpliva razmišljanje družbe. Če družba sporoča nekomu, da je breme, da ni vreden življenja, si ga bo morda na koncu res vzel sam, a prav toliko, če ne še bolj, ga je ubil sistem, ki ga je silil v razmišljanje, da je nekoristno breme družbi, in da bo vsem okoli njega bolje, če njega ne bo več.
Če družba sporoča nekomu, da je breme, da ni vreden življenja, si ga bo morda na koncu res vzel sam, a prav toliko, če ne še bolj, ga je ubil sistem, ki ga je silil v razmišljanje, da je nekoristno breme družbi.
S to na videz majhno spremembo – omogočimo ljudem, da končajo neskončne bolečine – če tako sami želijo, v resnici naredimo tektonski premik. Naša družba ne brani več človeka, ker je človek, ker ima kot tak človekovo dostojanstvo, ampak začne preračunavati – kdo je preveliko breme družbe in komu sugeriramo, da je morda čas, da zaprosi za samomor s pomočjo.
In v praksi je tistih, ki trpijo v neznosnih bolečinah zelo majhen delež. Kot družba tako izgubimo predvsem tiste, ki so osamljeni in tiste, ki so se znašli v osebni krizi, iz katere ne vidijo izhoda, morda po hudi poškodbi. Takrat marsikdo pomisli, da je z njim konec, pa prav zgodbe paraolimpijcev in drugih junakov kažejo, da se da drugače – le prebroditi je treba krizo, ko je najhuje. Nekateri pa bi v tistem trenutku temu človeku rekli: »no, saj lahko se tudi ubiješ«.
Namesto, da bi človeku pomagali, bi mu dali »milostni strel,« kot se je pred časom v parlamentu izrazila poslanka Levice, Nataša Sukić. Z drugimi besedami, človeku v stiski ne bi pomagali, ampak bi ga ustrelili kot psa.
No, ne kot psa, ker se psov ne strelja. In namesto strela, je tukaj pač injekcija.
Referendum brez preračunljivosti
Ta tektonski premik je že uzakonjen, a še ne velja. Skupina pogumnih posameznikov se je lotila zbiranja podpisov, da bi zadevo preprečili z referendumom. Gre za referendum, kjer zmaga ni očitna, niti pot do nje ne bo lahka in v predvolilnem času so se politične stranke, tudi tiste, ki se z evtanazijo sicer ne strinjajo, nekako potuhnile.
Niso želele tvegati, da bi pred volitvami izgubile referendum. Zato nismo videli na delu polne mašinerije SDS, ki bi v tednu ali dveh zbrala podpise. Na delu je bil Aleš Primc, s skupino sodelavcev v glavnem sam.
V tem je razlika med politiki in srčno civilno družbo. Politika je v poslu zbiranja glasov in preračunava, kaj se splača. Srčni ljudje naredijo vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo zlo. Če je za to potreben referendum v predvolilnem času, bodo zbirali podpise. Jih bodo zbrali? Morda. Morda ne, a zbirajo jih z vso močjo, da bi jim uspelo.
V tem je razlika med politiki in srčno civilno družbo. Politika je v poslu zbiranja glasov in preračunava, kaj se splača. Srčni ljudje naredijo vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo zlo.
Brez preračunljivosti, zgolj z namenom, da preprečijo uzakonitev morbidne spremembe mišljenja v smer kulture smrti. Trudoma so vsak dan pred upravnimi enotami zbirali podpise, četudi je dinamika sprva nakazovala, da bo zbrati 40.000 podpisov težko. V zadnjem času se je dinamika okrepila in imajo resne možnosti, da jih zberejo, za kar imajo čas le še do konca tedna. Zdaj se je aktiviralo tudi več organizacij in strank, kot na začetku.
Na pravi strani zgodovine?
A bo tesno. Vsak podpis bo zato štel. Danes je sreda, upravne enote delajo dlje. Zakaj bi čakali in trepetali do konca tedna? Bo referendum uspel? Morda. Morda ne. Zagotovo ne, če podpisi ne bodo zbrani. Sicer pa lahko uspe. In tudi če ne, bo zgodovina zapisala, da s(m)o tisti, ki nam je življenje sveto, naredili vse, kar je bilo v naši moči. Ta trenutek še nismo tam.
Če ne veste, ali je vredno, si postavite testno vprašanje: boste lahko vnuku pogledali v oči, da ste naredili vse, da ne bi živeli v morbidni kulturi smrti, ko ste imeli priložnost zgolj oddati podpis? Niti ni treba do upravne enote, saj ga lahko oddate tudi elektronsko.
Komentirajo lahko naročniki