Slovenska zunanja politika se v zadnjem času razgalja kot protislovna in oportunistična. Vlada Roberta Goloba je nedavno razglasila izraelska ministra Itamarja Ben-Gvira in Bezalela Smotriča za nezaželeni osebi zaradi njune hujskaške retorike in sovražnih izjav proti Palestincem. Ukrep je Slovenijo uvrstil med države, kot so Velika Britanija, Norveška in Kanada, ki so sprejele podobne odločitve. Toda istočasno ostaja Slovenija popolnoma pasivna do Milorada Dodika, predsednika Republike Srbske v odstopu , čeprav je bil ta že obsojen na zaporno kazen zaradi spodkopavanja ustavnega reda Bosne in Hercegovine in je pod sankcijami Nemčije, Avstrije, Poljske, Litve in ZDA.
Ta selektivna politika razkriva očitno dvoličnost. Sankcije proti izraelskima politikoma nimajo nikakršnega vpliva na Slovenijo, saj ta nimata resničnih povezav z našim prostorom. Dodik pa ima skupaj s svojimi ljudmi v Sloveniji konkretne finančne interese. Prav to je razlog, da se slovenska vlada obnaša previdno, išče izgovore in “še spremlja razmere”, kot radi poudarjajo na zunanjem ministrstvu. V ozadju se skriva dejstvo, da se srbski in bosansko-srbski kapital že leta vpenja v slovensko gospodarstvo.
Primerov ne manjka. Miroslav Mišković, lastnik Delta Holdinga, je zgradil hotel Intercontinental v samem središču mesta. Mladen Milanović Kaja, najbogatejši tajkun iz Republike Srbske, je kupil Komunalno podjetje Ljubljana in si s tem zagotovil vpliv pri javnih razpisih ter vzpostavil nepremičninski imperij, ki sega od Črnuč do Stožic. Dušan Mojsilović, lastnik Agromarketa, je prevzel Semenarno Ljubljana in kupil hotel Austria Trend. Izet Rastoder, znan po trgovini z bananami, je lastnik Gorenja Surovine in več nepremičnin v središču mesta. Poseben primer je Nikola Petrović, človek iz najožjega kroga Aleksandra Vučića, ki je tik pred dražbo ustanovil podjetje in nato od ljubljanske občine kupil skoraj hektar zemljišč v Trnovem po sumljivo nizki ceni, zaradi česar primer zdaj preverja policija.
Ob tem se pojavlja še Dodikov svak Đorđe Đurić, ki je kupil vilo v Portorožu, vredno več kot milijon evrov, pri čemer so ga ZDA že uvrstile na seznam sankcij. Težko je verjeti, da gre za naključja. Vse bolj se kaže, da je Slovenija postala oaza za denar sumljivega izvora, ki se prek nepremičninskih in gradbenih poslov legalizira, domačim oblastnikom pa prinaša kratkoročne koristi.
Slovenska politika v šahu Beograda: med kavaškim klanom, Udbo in srbsko klientelo
Vse te naveze imajo skupni imenovalec in sicer ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Ta se odkrito razglaša za prijatelja Aleksandra Vučića, ga javno podpira in hvali kot jamstvo stabilnosti Srbije. Medtem ko je slovenska javnost ogorčena nad izraelskimi politiki, Janković Vučiću piše pisma podpore kar z uradnega naslova Mestne občine Ljubljana, spregleda pa Vučićev sovražni, žaljiv vokabular do protestnikov, nasilje na protestih in celo nekaj kar bi vsaj podpornikom Palestine moralo prižgati rdečo luč , podporo Izraela, med drugim tudi uporabo vohunske opreme Pegas . Objema se z njim na stopnicah beograjskih palač, ga gosti v Ljubljani in sodeluje pri dogodkih, ki nimajo več nič skupnega z lokalno politiko, temveč so izraz politične in gospodarske odvisnosti. Ni naključje, da je Vučić javno razkril, da ima Janković srbsko državljanstvo, ter mu celo namignil, da bi lahko postal slovenski premier.
Vse to kaže, da Slovenija uporablja dvojna merila. Proti izraelskima ministroma ukrepa odločno, ker je to varno in ne prinaša posledic. Proti Dodiku, Vučiću in njunemu krogu pa ostaja tiho, ker je prepletenost srbskega kapitala z domačimi političnimi elitami prevelika. Takšna politika ni samo neodgovorna, ampak tudi nevarna, saj Slovenijo postavlja v položaj satelita balkanskih interesov in jo hkrati razkriva kot državo, ki je pripravljena pozabiti na lastna načela v zameno za tuj kapital. Če bo Slovenija želela ohraniti kredibilnost, bo morala enaka pravila uporabljati za vse – tudi za tiste, ki imajo v Ljubljani že dolgo zasajene svoje finančne in politične lovke.
Slovenska politika je vedno bolj talec balkanskih kriminalnih združb in z njimi prepletene srbske politike. To ni več samo vtis, ampak gola realnost, ki jo kažejo primeri iz zadnjih let. Evidenten je primer tožilke Mateje Gončin, ki je preganjala člane zloglasnega kavaškega klana, a ji nekdanji direktor policije Senad Jušić ni zagotovil niti osnovnega varovanja. Ali pa že pred leti zadeva Balkanski bojevnik, v kateri slovenska sodišča niso bila sposobna obsoditi Dragana Tošića in njegove združbe, čeprav so dokazi govorili sami zase. Če k temu prištejemo še nepregledne posle srbske klientele v Ljubljani in na Obali, dobimo jasno sliko: sistem je ujet, politika pa v šahu.
Mnenje političnega komentatorja in izvrstnega poznavalca razmer v Srbiji Mirana Videtiča, da so slovenski politiki čedalje bolj talci temnih krogov iz Balkana, je vsekakor na mestu. Talci niso samo zaradi vpliva in sle po denarju in posredne vpletenosti v kriminal, temveč tudi zaradi lastnih grehov.
V Beogradu ležijo arhivi, kjer so shranjeni podvojeni dokumenti iz časa Jugoslavije, ki razkrivajo povezave z nekdanjo tajno politično policijo SDV, bolj znano kot Udbo. Ti papirji so tiha grožnja, orožje, ki lahko kadarkoli pride na dan. Zato mnogi politiki, predvsem starejša generacija, krotko kimajo in se izogibajo temam, kjer bi morali govoriti jasno in odločno. Nova generacija pa se kaže kot še bolj neodgovorna, saj v politiko vstopa s polnimi »nahrbtniki«, zaveda se svojega bremena, a vseeno sili v ospredje, vedoč da jih bodo s tako preteklostjo z lahkoto imeli za talce, ki bodo delali škodo lastni domovini, narodu in narodnemu interesu.
Posledice so očitne. Tam, kjer ni tveganja, na primer pri obsojanju Izraela in uvedbi embarga na orožje ali univerzitetno sodelovanje, je politika glasna. Ko pa gre za Vučića, Dodika ali srbske tajkune, ki s kapitalom obvladujejo pol Ljubljane, vlada tišina kot v grobu. Če se že pojavijo kritike, so te oportunistične, namenjene trenutnim političnim spopadom znotraj Srbije, ne pa zaščiti slovenskih interesov.
Tipičen primer je kritika župana Jankovića s strani bolj levih krogov, ki je prišla zgolj in samo zaradi navezanosti teh istih ljudi na levi del srbske opozicije. Takšna dvoličnost in licemerje ne spodkopavata le kredibilnosti države v tujini, temveč neposredno škodita našemu nacionalnemu interesu. Slovenija se s tem nevarno približuje statusu podaljšane roke Beograda, kar je za suvereno članico EU naravnost sramotno.
Komentirajo lahko naročniki