Prej kot podkupljeni mediji nas bodo pokopali nezanimanje, neobveščenost in posledična zaplankanost

Poslanke in poslanci so v petek po vetu državnega sveta znova potrdili Zakon o »prostovoljnem končanju življenja«. Te dni se mi dozdeva, kakor da na to temo ni več česa povedati, po referendumu pa je tema ostala grozeča in nevarna, ampak tudi malo »zatohla«, saj sedaj vsakdo, ki ima pet minut časa, kriči, da je referendum že bil in da naj že enkrat nehamo »težiti« s to temo.

Tudi na ravni politike ni nič boljše. Zagovorniki vztrajno obračajo besede ter se pretvarjajo, da prekoračenje še ene etične meje v naši kulturi ne bo pustilo nobenih bistvenih posledic, razen nekaterih izjemno pozitivnih; na drugi strani pa veliko nasprotnikov zakona – tudi najbolj izpostavljeni politiki, aktivisti in celo novinarji – še zdaj ne poznajo razlike med evtanazijo in samomorom s pomočjo. Ko padejo na tem izpitu, jih bolje poučeni zagovorniki mimogrede »pomalicajo«. Sledi zatekanje k nekredibilni retoriki, ki ne prepriča drugih, kakor že prepričane. Res, zatohlo.

Neobveščenost

Temu se sicer niti ne gre čuditi. Grenko spoznanje je, ko ugotoviš, da precejšen del Slovencev še zdaj sploh ne ve, za kaj sploh gre. Včasih me je skrbelo, kakšen narod bomo postali ob medijih, kakršne imamo. Zadnje mesece pa me preveva še bolj zaskrbljujoča misel: da ljudje sploh ne gledajo poročil, niti ne berejo novic na internetu in očitno še na poti v službo poslušajo samo neumnosti.

Kakor je te dni zapisala neki možakar, ki je zbiral podpise za razpis referenduma na temo novega zakona: »Sem bil kar presenečen ob zbiranju podpisov, koliko nevednosti! In zlasti sem bil razočaran nad odzivom generacije t.i. mladih družin …« Osupljivo, mar ni? Da je bilo treba očitno ljudem po vseh teh mesecih razlagati, kaj se sploh dogaja v državi. Ni čudno, da se sedaj tak zakon sprejema sredi julija, ko povprečni Slovenec rajši posluša Bijelo Dugme kot pa spremlja dogodke, ki bodo usodno zaznamovali našo prihodnost. Nezanimanje, neobveščenost in posledična zaplankanost nas bodo po mojem pokopali prej, kot pa podkupljeni mediji.

Ni čudno, da se sedaj tak zakon sprejema sredi julija, ko povprečni Slovenec rajši posluša Bijelo Dugme kot pa spremlja dogodke, ki bodo usodno zaznamovali našo prihodnost. Nezanimanje, neobveščenost in posledična zaplankanost nas bodo po mojem pokopali prej, kot pa podkupljeni mediji.

Posledice za družbo

In o kakšnih posledicah govorimo? Gre za prestop rdeče črte, ki ločuje zaščito in ogroženost rojenega življenja. Zaščite nerojenega življenja tako ali tako ne poznamo več. Lahko pa bi se iz te ostudne prakse, ki uradno splav sicer omejuje, naučili, da tista meja prav nič ne velja, če za to obstajajo dobri razlogi.

Kar seveda pomeni, da bo tukaj zadeva popolnoma enaka: najprej se prestopi rubikon, potem ne bo več ovir oziroma bo treba samo nekoliko počakati, pa se bodo ovire same umikale. Poslancev, ki so glasovali za zakon, so bila polna usta tega, kako bo praksa samomora s pomočjo ustrezno regulirana in ovirana. Seveda pa nihče ne pove, da bosta v primeru veljave takšnega zakona v prihodnosti neizogibno delovali dve veliki sili: moč navade ter surova moč prava.

Moč navade je v tem, da se ljudje vsega, kar nas ne boli osebno, pač navadimo. Tudi samomor s pomočjo lahko postane relativno redka, a povsem sprejemljiva misel. Od tega ni več daleč do uvajanja evtanazije in širjenja pogojev za dostop do te »storitve«.

Surova moč prava pa sam imenujem šibko točko vsake ustavne demokracije, in sicer to, da lahko parlamentarna večina pač izglasuje, kar je je volja, Ustavno sodišče pa to tudi potrdi, pa čeprav gre za etično sporne odločitve. Je kdo pred dvajsetimi leti pomislil, da bo Ustavno sodišče kdaj dovolilo posvojitve v istospolne pare? Pa osemenitev lezbičnih partneric in samskih žensk? To sta tipična dva primera, pri katerih se je javnost navadila na določeno realnost, Ustavno sodišče pa je enostavno zadevo »pahnilo še malo dlje. Če kdo meni, da ne bo tako v primeru samomora s pomočjo, je pač naiven.

Mlade generacije

Pojdimo še enkrat k misli osebe, ki je na trgu v neki slovenski vasi zbirala podpise za referendum. Zbrala je jih je več sto, kar ni slab izkupiček, posebej, ker je bilo zahtevanih le 7.500. Razočaranje pa je bilo predvsem v tem, da je manjkal »odziv mlade generacije«.

To je zaskrbljujoče, je pa tudi razumljivo. Mlade generacije so precej sekularizirane, kar pomeni, da upada predvsem vera v večno življenje. Ni nebes, ni pekla? Potem ostane samo življenje na tem svetu. Še mnogi redni kristjani razmišljajo na tak način. To pa tudi pomeni, da vrednota postane življenje na tem svetu, ki naj bo seveda čim bolj »kvalitetno«. Če se kvaliteta izgubi, ni ovir za krajšanje življenja, saj nima nobenega smisla, da bi človek vztrajal v bolezni in ranljivosti, če mora v vsakem primeru nato končati v sežigalnici ali med črvički. Bolje prej končati, če je usoda enaka in zapečatena.

Ob pomanjkanju vere se zato ne gre čuditi tistim, posebej mladim, ki takšen zakon podpirajo. Če ni cilja »ondod«, kakor molimo v veroizpovedi; če zdravstvo ne deluje, ko pa že za osnovne operacije čakaš mesece; če ne gre več samo za to, da seveda nihče noče biti bolan, ampak je človeka strah, kaj bo z njim, če slučajno zboli … potem se zdi takšen zakon povsem legitimna rešitev za naš narod.