Pred referendumom: ne gre za dodatke, temveč za to, kdo si prisvaja dušo naroda

Smo v zadnjem tednu pred referendumom o dodatkih k pokojninam kulturnikov, ki ga je sprožila SDS. Vprašanje, ki bi ga morali jemati resno, je postalo tarča ciničnih memov, posmehljivih komentarjev in militantnih pozivov k bojkotu s strani vlade. In spet smo priča paradoksu, ki ga slovenska desnica ponavlja kot mantro: pustimo levici kulturne teme, medtem ko se sami samozadostno oklepamo gospodarstva in varnosti. A kdo je resnični nosilec slovenske kulture? In kdo jo danes zlorablja kot orodje političnega boja?

Ko se sprehodite po starem jedru Ljubljane, občudujete Plečnika, arhitekta globoko prežete katoliške zavesti, ki ga danes skušajo prebarvati v nevtralnega “urbanega umetnika.” Ko stopite v Narodno galerijo, vas pozdravijo podobe slovenskih baročnih mojstrov, ustvarjenih v senci cerkvenih oltarjev. Gradovi, ki jih občudujejo turisti, so spomeniki katoliške Evrope, plemstva in viteštva, ne proletarskega boja. Glasba, od Gallusa do Ipavca, nosi pečat sakralnega. Književnost, od Prešerna do Trubarja, izhaja iz duhovnih, ne materialističnih iskanj. In vendar danes ravno tisti, ki prisegajo na razredni boj, internacionalizem in »napredno« identitetno politiko, povzdigujejo te dragocenosti kot dokaz svoje domnevne kulturne občutljivosti – obenem pa njihove nosilce razglašajo za konservativne ostanke preteklosti.

Desnica se mora vprašati: zakaj smo dovolili, da so nam vzeli kulturo kot našo naravno temo? Zakaj smo ji pustili, da jo razglaša za svoj ekskluzivni poligon, čeprav smo jo stoletja gradili mi? Slovenski narod ima svoje korenine v krščanstvu, v katoliški etiki, v konservativni skrbi za skupnost, ki se je izražala ne le v oltarjih, ampak tudi v klopotcih, čebelnjakih, rokopisih, pesmih in pravljicah. Danes pa desnica kloni pod sramom, ki ji ga vsiljuje levica: vi ste nerazgledani, vi ste provincialni, vi nimate stika z umetnostjo in modernostjo. S čim pa se lahko ponaša levica, če odstranimo dediščino, ki jo je prejela od generacij, ki jih je sovražila?

Desnica se mora vprašati: zakaj smo dovolili, da so nam vzeli kulturo kot našo naravno temo? Zakaj smo ji pustili, da jo razglaša za svoj ekskluzivni poligon, čeprav smo jo stoletja gradili mi?

Desnica je varuh duše naroda

Ne smemo prezreti, da ima referendum tudi simbolno vrednost. Nič ni narobe, če desna politika poskuša urediti skrajno neurejeno področje socialne varnosti starejših kulturnikov, toda desnica bi morala to izkoristiti kot priložnost za razmislek: kako si povrniti simbolno vodstvo na področjih, ki so ji naravno blizu? Kultura, ekologija, socialna skrb – vse to so teme, ki jih je še papež Frančišek naslavljal z močnimi besedami, a jih slovenska konservativna politika še vedno dojema kot »tvegane.« A prav tu leži njena velika priložnost.

Ko papež v encikliki Laudato si’ opozarja na odgovornost za stvarstvo, ne govori kot levičar, ampak kot varuh izročila. Ko govorimo o varovanju kulturne dediščine, ne govorimo o gradovih kot turističnih atrakcijah, ampak o varovanju duše naroda. Ko govorimo o dodatkih starejšim kulturnikom, bi morali govoriti o spoštovanju ljudi, ki so gradili našo umetnost – in ob tem tudi opozoriti, da v Sloveniji obstaja veliko kulturnih ustvarjalcev, ki jih mainstream noče priznati, ker ne spadajo v ideološke kalupe.

Vladajoča politika poziva k bojkotu referenduma, ker vidi v njem nevaren signal: da bi desnica morda začela rušiti monopole na področjih, kjer se levica čuti samoumevno doma. Če desnica stopi v kulturni boj, ogrozi temelje, na katerih levica gradi svojo moralno nadvlado. Zato ne gre za vprašanje dodatkov, ampak za vprašanje, kdo ima pravico govoriti v imenu narodne duše.

Ne gre za vprašanje dodatkov, ampak za vprašanje, kdo ima pravico govoriti v imenu narodne duše.

Ne kot politični boj, ampak priložnost za samorefleksijo

Tragično je, da se desnica pogosto obnaša kot osramočena dedinja: iz svoje dediščine zna izvleči le nekaj starinskih sloganov, medtem ko bistva – intelektualne, estetske in duhovne moči – ne zna posodobiti in predstaviti kot sodoben, privlačen program. Referendum je morda majhen korak, a je simbol, da obstaja druga možnost. Da lahko desnica ponovno odkrije kulturo kot svoj teren, kjer ji ni treba igrati provincialne žrtve, ampak samozavestnega graditelja.

Bojkot referenduma je politično kalkulantska poteza, ki želi ohraniti status quo. A največja napaka bi bila, če bi desnica referendum dojemala kot še eno epizodo političnega boja. Gre za priložnost za samorefleksijo: kako iz konservativnih korenin izvleči svež sok, kako se postaviti v bran ne le »kulturnim spomenikom,« ampak duhovni vitalnosti naroda. In kako ljudem, ki še vedno romajo v cerkve, na romanja, na kulturne prireditve, razložiti, da prav oni stojijo za vsem tistim, kar turisti občudujejo in kar levica razglaša za »narodni ponos.«

Če bo desnica spet zamudila to priložnost, bo še naprej nemočna pri kraji tem, ki so ji naravno blizu. Če pa jo izkoristi, lahko začne pisati novo poglavje: poglavje kulturne samozavesti.