Praznik dela: med čevapčiči, zavistjo in zastarelo miselnostjo

Izteka se praznik dela, ki ga že stoletje in pol praznujemo kot obeležitev boja za delavske pravice. A če so delavske pravice v stoletju in pol bistveno napredovale, vsaj Slovenci še zdaleč ne razumemo, kaj praznovanje sploh pomeni. Dvodnevni relikt nekega drugega časa je danes tako bolj dan kresov, čevapčičev, jamranja in jedikovanja, potovanj in dela na vrtu. Slednjemu dvojemu je letos naklonjeno vsaj vreme, če so nas že mednarodne razmere pustile nekoliko na cedilu.

In kaj nam sporočajo govorniki s kresovanj – da je največja grožnja delavskim pravicam združevanje resorja za gospodarstvo in delo, ki ga prinaša pretekli teden sprejeta novela zakona o vladi.

Delo je del gospodarstva, ne socialna kategorija

Šele ob sprejemanju zakona o vladi in ob že omenjeni združitvi resorja gospodarstva in dela sem pomislil, kako nelogično ureditev resorjem smo imeli na tem področju. Delo smo imeli v istem resorju kot socialo.

Naj delo ne bo v prvi vrsti podvrženo zavisti

Morda bodo korak naprej sčasoma naredili tudi sindikati, ki za razliko od bodočega ministrstva še ostajajo v stari miselnosti prejšnjega režima, kjer funkcija sindikata ni bila skrb za delavske pravice, ampak podaljšana roka politike. Seveda tiste, ki je vladala v komunistični partiji.

Tudi zato sindikatov zadnja štiri leta praktično nismo slišali, tudi kadar bi jih pričakovali, zdaj, ko se obeta sprememba oblasti pa so vse bolj glasni. Tudi do ukrepov, ki bodo delavcem koristili. Ker bodo manj obremenjena osnovna živila in energenti, ker bodo lažje prišli do zdravnika, ker bodo po upokojitvi še vedno lahko delali, če bodo želeli in tako dalje.

Seveda, najbolj pa jih je zmotila razvojna kapica pri prispevkih, s katerimi se skuša najbogatejše in daleč največje plačnike v državno blagajno zadržati doma. Bolje rečeno manj aktivno odganjati na tuje.

V duhu razrednega boja igrajo na tisti izvirni greh, ki se mu večina najtežje upre in je hkrati med najbolj pogubnimi – zavist. Bolje, da nama obema s sosedom krava crkne, kot da bi jaz imel dve, on pa tri.

Čas, da se vzpodbudi kreativnost

2. maj je relikt nekega drugega časa

Prenos dela h gospodarstvu je tako lahko prvi korak. Mentalitetno je še vedno problem, da demografijo in družino obravnava isti resor kot socialo, saj je reduciranje družine na socialo kontraproduktivno, a o tem kdaj drugič, saj je tokrat poudarek na vprašanju dela, ki mu je namenjen minuli praznik, ki ga obeležujemo kar dva dni.

Slednje tudi veliko pove o nas, kot o družbi, saj smo skoraj edini v Evropi z dvodnevnim praznikom dela. In ne, ne gre za to, da bi Slovenci dvakrat bolj cenili delo kot naši sosedje. Dvodnevni praznik če kaj, vzpodbuja prekomerno pijančevanje, saj se nam drugi dan še ni treba strezniti za na delo.

Še bolj kot to pa gre za relikt časa, ki je preganjal krščansko tradicijo. Najpomembnejša krščanska praznika, velika noč in božič, se praznujeta dva dni. Zato je še drugi dan božiča, 26. decembra, kar pri nas »maskira« nelogično praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti na dan uradne razglasitve rezultatov plebiscita, namesto praznovanje na dan, ko se je plebiscit dejansko zgodil, in velikonočni ponedeljek.

V času komunizma, ko se teh dveh praznikov ni smelo praznovati, je partija v časovni bližini podelila ljudstvu dva dvodnevna praznika – novo leto namesto božiča in prvi maj namesto velike noči. A Slovenci ne bi bili Slovenci, če ne bi tudi iz nesmiselnih praznikov, kot je 2. maj in 27. april potegnili nekaj dobrega.

Se bomo naučili praznovati, ali bomo samo jamrali in zganjali razredni boj?

Tako te dni veselo potujemo po predsezonskih cenah z ravno pravšnjim vremenom za to, roštiljamo in delamo na vrtu. In prav je tudi, da  popraznujemo oz. obeležimo praznik dela. Ampak ne tako, kot so ga vajeni naši sindikati – z neskončnim jamranjem in žuganjem, podpihovanjem zavisti in delitev v imenu že zdavnaj preživetega razrednega boja, ki je vselej v zgodovini prinesel več gorja kot dobrega. Čas je, da se Slovenci znova naučimo tudi praznovati. Pa vesel preostanek vikenda praznika dela.