Več tisoč glava množica je danes preplavila ulice Ljubljane na letošnjem osrednjem Pohodu za življenje, ki letos poteka pod geslom Človek je človek od spočetja. In tudi do naravne smrti, je letos še posebej poudarjeno, saj dogodek poteka le nekaj dni po uspešno zbranih podpisih za referendum proti asistirani medicinski samousmrtitvi bolnikov in starostnikov.
In letos je bilo znova videti tudi, da je udeležba na Pohodih za življenje zadnja leta privabi vedno večje število mladih, ki so bili letos že v večini, kar je specifika prav te manifestacije.
»Človeškega življenja ne določa ne verska, ne politična prepričanost, ampak znanstveno dejstvo. […] Ne živimo več v srednjem veku, zato ne moremo več reči, da o razvoju otroka ne vemo nič. Danes je znanost toliko napredovala, da lahko pogledamo v maternico in vidimo, da v njej raste otrok,« je na začetku pohoda povedala njegova voditeljica Urša Cankar Soares, ki ob tem doda, da vsakemu človeku pripadajo človekove pravice, prva med njimi pa je pravica do življenja.
Kot je napovedala v izjavi za javnost, so govorili predvsem o pomoči namesto izstradanja s tabletkami, poslušanju ljubezni, namesto vakuuma, lajšanju bolečin, namesto vbrizgavanju strupa, kar je običajno tema Pohoda za življenje.
Moja mama je naredila tri splave, kasneje se je spraševala: »Zakaj me ni nihče opozoril?«
Osrednji pričevalec na dogodku je bil Igor Vojinovič. Katoliški novinar, ki je odrasel kot edinec, čeprav je kasneje izvedel, da ima tri sestre, ki pa so vse bile splavljene. »Po ločitvi od očeta je mama skušala poiskati partnerja in meni krušnega očeta. Trikrat je poskusila zvezo, trikrat zanosila in vsi moški so nato odšli, zato se je končalo s tremi splavi.« Postabortivna travma zanjo je bila strašna. Prebujali so jo kriki otrok in ni veliko manjkalo, da bo storila samomor. Spraševala se je, zakaj je ni nihče opozoril. Doletela jo je celo paranoidna shizofrenija. Šele kasneje je prek obiska Međugorja doživela pomiritev, ko je v sanjah pri devici Mariji videla svoje tri hčerkice, ki jih je poimenovala in krstila.
Kasneje je Vojinovič izvedel, da je bil celo sam tudi predviden za splav. Njegova mama in oče sta bila v času zanositve ravno s končano srednjo šolo, oče kot tujec in reven umetnik pa ni bil sprejet, zato sta ocenila, da nista pripravljena na rojstvo otroka. Rešila ga je babica, ki je tako dolgo prepričevala njegova starša, naj ne splavita, da je bilo na koncu za splav prepozno. Življenje je zmagalo.
Vojinovič je opozoril tudi na pomen zvestobe, zdržnosti, izogibanja flirtanju na delovnem mestu in izpostavil organizacije, kjer lahko prizadeti po splavu ali nosečnice v stiski poiščejo pomoč. Poudaril je, koliko nesreč povzroča zavajajoče geslo »Moje telo, moja pravica.«
O veselju, ki ga v družino prinaša otrok z Downovim sindromom je spregovorila nogometašica slovenske ženske reprezentance Mirjam Kastelec, ki ima brata s posebnimi potrebami. »Žal mi je ko pomislim, koliko ljudi z Downovim sindromom ne bo imelo možnosti imeti tako dobrega vpliva na svojo okolico. Mislim, da je to škoda za vso družbo.«
Trenutek odhoda je pomemben kot trenutek prihoda
Če je običajno v ospredju Pohoda za življenje nerojeno življenje, pa je letos poseben poudarek tudi na drugi strani, pri umirajočih. Aleš Primc je izrazil zahvalo za zbrane podpise, o paliativi in evtanaziji oz. asistirani samousmrtitvi pa sta spregovorili zdravnica Bojanka Štern in sestra Emanuela Žerdin, ki deluje v Hospicu.
Šternova se je zahvalila verskim skupnostim, posebej Katoliški cerkvi za poziv k zbiranju podpisov, a poudarila, da se tema dotika tudi neverujočih. Že Hipokrat je pred 2.500 leti prisegel, da ljudem ne bo dajal strupa, ampak skrbel za njihovo dobrobit in to je poslanstvo medicine vse od tedaj.
Opozorila je na sprevržena poimenovanja v zakonu, ki odvračajo od bistva in opozorila na hude pomanjkljivosti sprejetega zakona o asistiranem samomoru, ki bo šel na referendum. Poudarila je izjemno kratke roke od zaprositve do izvedbe usmrtitve, nedorečenost terminov, napade na zdravniško stroko, ki predlogu nasprotuje in dejstvo, da na mrliškem listu tako usmrčenih ljudi ne bo zapisan pravilen vzrok smrti.
Kot je še opozorila, je trgovina z organi pomemben del industrije evtanazije v Kanadi, ki zagotavlja že 15 % organov za transplantacijo.
Emanuela Žerdin je poudarila pomen bližine, ljubezni in sočutja ob umirajočem, ki jo nudijo v društvu Hospic. Poudarila je, kako pomembno je delo z umirajočimi in dodala, da ljudje nismo narejeni za ubijanje, pač pa za življenje. Slovence je pozvala, naj bodo pogumni in izberejo življenje.
Pohoda se je udeležilo tudi več vidnih osebnosti, med njimi ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar, Evropski poslanec Branko Grims (SDS), Vida Čadonič Špelič, Janez Žakelj, Franc Medic in Iva Dimic (vsi NSi) ter Alenka Jeraj (SDS) 
Po nagovorih in kulturnem programu so se podali na pot po ulicah Ljubljane in dogajanje zaključili na Prešernovem trgu v Ljubljani. Ljubljanski pohod je svojevrsten finale letošnjih pohodov za življenje, ki so potekali tudi v Kopru in Mariboru.
Komentirajo lahko naročniki