Kolumna Žige Turka v Čas/opisu opozarja na nevaren politični vzorec, v katerem oblastniki lastne interese enačijo z državo, kritiko pa razglašajo za veleizdajo. Izhodišče predstavlja aktualno dogajanje v Sloveniji, kjer so razkritja domnevnih koruptivnih praks v krogu okoli predsednika vlade Roberta Goloba zasenčile obtožbe Janeza Janše, da je izvršil veleizdajo.
Avtor trdi, da takšna retorika ni nova, temveč ima globoke zgodovinske korenine. Sklicuje se na absolutistično logiko Ludvika XIV. in njegov znameniti izrek »Država, to sem jaz«, ki ponazarja zlitje oblasti in države. V takšnem okviru vsaka kritika oblasti postane napad na državo, razkrivanje nepravilnosti pa se označuje kot nevarno ali celo izdajalsko.
Turk navaja več zgodovinskih in sodobnih primerov, kjer so oblasti na podoben način zatirale razkrivanje resnice – od francoskega dvora do totalitarnih režimov 20. stoletja in sodobnih držav, kot je Rusija pod Vladimirjem Putinom. Posebej izpostavi primere novinarjev in opozicijskih akterjev, kot sta Anna Politkovskaya in Alexei Navalni, kjer je bilo razkrivanje korupcije predstavljeno kot delovanje proti državi.
Osrednje sporočilo kolumne je, da takšna logika predstavlja odmik od demokracije. Kot poudarja avtor: »Ko oblast enači sebe z državo, postane razkrivanje korupcije izdaja.« Ob tem opozarja, da uporaba pojma veleizdaje nosi zgodovinsko težo represije in nasilja, zato njena normalizacija pomeni »civilizacijski korak nazaj«.
Komentirajo lahko naročniki