Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je slab gospodar

Začelo se je novo šolsko leto. Tokrat z dvema rekordoma. Prvi je ta, da je rekordno malo prvošolčkov. Drugi pa ta, da številka učiteljev, ki manjkajo, še nikoli ni bila tako visoka. Ravnatelji ocenjujejo, da jih trenutno na državni ravni primanjkuje celo do 7.000. Glede na to, da gre predvsem za učitelje tehničnih in naravoslovnih predmetov, je zadeva še bolj zaskrbljujoča.

Čeprav zgoraj omenjena rekorda na prvi pogled nekako ne sodita skupaj in eden drugega izključujeta, pa stvari niso tako zelo preproste, da bi nanju gledali strogo matematično. O tem, zakaj je pred desetletji lahko ena učiteljica z lahkoto obvladovala razred tridesetih učencev, danes pa pogosto ne more pol manjšega ob pomoči več strokovnih sodelavcev, smo pisali v začetku tedna v prispevku Zakaj učitelji nočejo več poučevati naših otrok. Tudi o tem, zakaj vse več učiteljev zapušča ta poklic in zakaj se vse manj mladih odloča zanj.

Razlogi za to, da imamo takšno pomanjkanje učiteljev, so torej večplastni in iskati krivce ter kazati s prstom na tega ali onega deležnika pri tej težavi je preveč poenostavljeno.

Razen na enega.

In sicer na tega, ki ga imamo zato, da skrbi, da zadeve v šolstvu gladko tečejo.

Govorimo seveda o Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje (MIVZ).

Kdo je odgovoren za kadrovsko načrtovanje šolskega sistema?

MIVZ je bilo ustanovljeno in obstaja, izdatno podprto s proračunskim denarjem, da bi skrbelo, da stvari v šolstvu funkcionirajo. Tam je zaposlenih nekaj sto ljudi. Gotovo imajo vsi pomembno in zahtevno delo. Toda kako to, da ni prav nihče od njih pomislil, da bi bilo smiselno problem pomanjkanja učiteljev reševati vsaj nekaj let vnaprej?

Vsako vsaj povprečno uspešno podjetje ima tudi kadrovsko službo in preigrava napovedi, gibanja na trgu, analize, kazalnike … da bi primerno zastavilo razvoj podjetja in mu zagotovilo kadrovske in druge vire.

Gotovo imajo vsi na MIVZ pomembno in zahtevno delo. Toda kako to, da ni prav nihče od njih pomislil, da bi bilo smiselno problem pomanjkanja učiteljev reševati vsaj nekaj let vnaprej?

Glede osnovnega šolstva pa imamo pravzaprav vse podatke znane. Koliko otrok se bo čez šest let predvidoma vpisalo v prvi razred. Koliko jih bo šolanje končalo. Koliko učiteljev se bo upokojilo. Še menjav služb je v tem sektorju v primerjavi z gospodarstvom minimalno. Kako je torej mogoče, da niso za vsaj 9 let, kolikor traja osnovna šola, predvideli, koliko učiteljev bodo potrebovali? Ali pa vsaj za pet let, če so jim bližje petletke?

Danes iskani, še ne dolgo nazaj zaničevani

Se morda kdo spomni, da je bilo še le nekaj let nazaj učiteljev preveč? Diplomanti pedagoške fakultete so bili presrečni, če so smeli paziti naše otroke v podaljšanem bivanju za polovični delovni čas, in to 100 km od doma. Če so lahko nadomeščali kakšno porodniško ali bolniško, čeprav le za nekaj mesecev. Brez sreče in dobrih poznanstev si lahko ždel na zavodu za zaposlovanje ali pa šel delat v proizvodnjo. Veliko jih je to storilo in so danes za šolstvo izgubljeni. Poklic, s katerim težko dobiš službo, je pridobil slab ugled in vpis mladih na pedagoško fakulteto je upadel.

Ne pomaga vpitje o tem, da bi višje plače vse spremenile. Nihče se ni za učiteljski poklic odločil zato, da bi obogatel. Kombinacija vsega – zaslužka, pogojev dela, birokracije, vzgojne nemoči in odnosa države – pa je za marsikoga nadvse odbijajoča.

Pubertetniška država s pubertetniškimi težavami

Dolgoletna ignoranca Ministrstva za vzgojo in izobraževanje do kadrovskega vprašanja je seveda pustila posledice. Sedaj divje iščejo učitelje, ki se čudijo, da se jim v karieri v nekaj letih lahko zgodi tako neverjeten obrat: od prosilcev za službo do izbiralcev službe. Da bi kdo razmišljal o tem, kakšno bo stanje ob upadu rodnosti čez deset let, je seveda povsem nerealno.

Ta težava je žal samo majhen sindrom veliko širšega problema, ki je prisoten na različnih področjih naše pubertetniške države. To je izjemno nizka politična kultura. Eden od njenih simptomov je politično kadrovanje, vsakič ko se zamenja vlada. Razumljivo je, da se zamenja minister in njegova najožja ekipa, a osnovne strokovne službe bi morale ostati nespremenjene. To je težava vseh ministrstev in vseh projektov. Seveda je treba podreti, kaj je postavila prejšnja vlada, nastaviti čim več svojih ljudi, ki jih naslednja vlada čim dlje zakonsko ne bo mogla odsloviti. Naše načrtovanje sega naprej zgolj tri leta. Četrto je že predvolilno in prvi cilj vsakokratne vlade ni dobrobit Slovenije, pač pa biti ponovno izvoljen.

Je potem mar nenavadno, da noben minister ni zmožen konkretno načrtovati za deset ali več let naprej? Ni nenavadno. Za javni sektor. V gospodarstvu pa bi tako nesposobni kadrovniki zelo hitro iskali novo službo. Najverjetneje na kašnem ministrstvu. 🙂