Poslanci so se po parlamentarnih počitnicah vrnili v klopi in na izrednem plenarnem zasedanju med drugim opravili splošno razpravo o dveh kmetijskih zakonih ter o predlogu obdavčitve dobička iz odsvojitve kriptosredstev. Ključna točka je bila dokončna odločitev o novem zakonu o medijih, ki prinaša prvo resnejšo prenovo na tem področju po več kot dveh desetletjih.
Zakon je bil ta večer sprejet z 48 glasovi za in 23 glasovi proti.
Predstavljamo nekatere prednosti predlaganega zakona ter številne slabosti, ki bi morale zanimati tako javnost, medijske ustvarjalce kot tudi vplivne posameznike.
Zaradi nevarnosti, ki jo nekatere določbe novega Zakona o medijih predstavljajo za demokracijo ter politični vpliv nad mediji, se poraja vprašanje, ali bo zakon podvržen ljudski presoji na referendumu. Opozicija pri tem čaka na civilno družbo, oziroma samoorganizirane državljane, vladajoča politika pa medijskim lastnikom obljublja, da če ne bo referenduma, bodo prva državna izplačila že v začetku prihodnjega leta.
Katere so prednosti zakona, kot jih vidi koalicija?
Glavna prednost nove ureditve v očeh koalicije je uvedba neposredne državne finančne pomoči medijem – do zdaj so sredstva lahko pridobili zgolj prek razpisov, ki so bili po ocenah medijev samih premajhni in neustrezni. Pomemben poudarek je tudi večja transparentnost lastništva in poslovanja medijev. Novi razvid medijev bo zagotavljal aktualne podatke o lastnikih, preprečeval prevelike koncentracije in omejeval vpliv političnih strank.
Med pomembnimi novostmi je tudi usklajenost z evropskim aktom o svobodi medijev, ki velja od letošnjega avgusta, ter prvič doslej tudi poseben okvir za umetno inteligenco. Odslej bodo morale vsebine ustvarjene z generativno umetno inteligenco biti posebej označene.
Objektivni doprinos je prenovitev 20 let stare medijske zakonodaje, ki ne ustreza več sodobnemu času in njegovim značilnostim na področju medijev.
Kritik je ogromno: od reševanja medijev, ki so zamudili digitalizacijo, do definicije sovražnega govora in hitrega odločanja
Čeprav zakon prinaša nekatere nujne spremembe, ga številni kritiki vidijo kot nepremišljen in politično obarvan dokument, ki odpira več dilem, kot jih rešuje. Največ očitkov leti na to, da zakon ni rezultat široke strokovne usklajenosti, temveč predvsem političnih interesov in želje po večjem nadzoru nad medijskim prostorom. Kritiki opozarjajo, da visoka državna finančna pomoč, ki se iz štirih milijonov letos podvaja na osem milijonov prihodnje leto, ni namenjena spodbujanju inovacij, ampak predvsem reševanju tistih medijev, ki so zamudili priložnost za pravočasno digitalno prilagoditev. Tako bi bili po njihovem mnenju kaznovani mediji, ki so pravočasno vlagali v razvoj, in nagrajeni tisti, ki so ostali ujeti v stare modele.
Veliko razprav sproža tudi vključitev spletnih vplivnežev. Po sedanjem predlogu bi lahko zakon zajel praktično vsakega posameznika, ki redno objavlja na družbenih omrežjih, ga podvrgel registru in obveznostim, ter v primeru kršitev predvidel globe. Kritiki menijo, da je zakon na tem mestu preohlapen in brez jasnih kriterijev, kar ustvarja nevarnost, da bodo vplivneži neupravičeno potisnjeni v okove birokracije in postali tarča utišanja, če bo njihova vsebina nekomu neugodna.
Posebej sporna je tudi definicija sovražnega govora, ki je po oceni opozicije preširoka in presega evropske standarde. Namesto da bi o njem odločala sodišča, kot je praksa drugod, bi imel v Sloveniji to pristojnost inšpektor – kar mnogi razumejo kot nevaren presedan in bližnjico do politične cenzure. Takšna ureditev bi lahko vodila v samo-cenzuro medijev in posameznikov, saj bi že grožnja glob povzročila previdnost pri izražanju.
Med slabosti zakona sodi tudi stroga administrativna obveznost, da morajo vsi mediji v šestih mesecih znova uskladiti in posodobiti svoje podatke v registru, sicer jim grozi izbris. Kritiki opozarjajo, da je rok prekratek, še posebej za manjše, lokalne in neodvisne medije, ki nimajo dovolj kadrovskih in finančnih virov za takšno prilagoditev. Posledica bi lahko bila, da prav ti glasovi – ki v slovenski medijski krajini zagotavljajo pluralnost – izginejo zaradi administrativnih bremen.
Kaj pravijo o zakonu strokovnjaki?
Prof. dr. Marko Milosavljević v študiji “Relevantnost medijske politike in regulacije za novinarstvo”: “Vse te nedorečenosti, ohlapnosti ali nedoslednosti zakona pa lahko pripeljejo do političnih, ekonomskih in osebnih zlorab, izvajanja pritiska na medije in novinarstvo, šikaniranja kritičnih medijev, nagrajevanja naklonjenih ali naših medijev ter drugih nedopustnih in nedemokratičnih praks. Poleg tega je popolna koncentracija pooblastil in moči, ko gre samo za same postopke medijske koncentracije, v enem regulatorju, ki hkrati ne izpolnjuje vseh kriterijev za neodvisnost, kot jih nalaga Evropska unija, kar pomeni kadrovska neodvisnost predvsem imenovanje vodstva, izredno nevarna in v nasprotju s konceptom pluralnosti, h kateremu sicer na deklarativni ravni stremi zakon.”
Doktor Dejan Verčič, redni profesor na Fakulteti za družbene vede: “Zakon o medijih odpira številna vprašanja o njegovi ustreznosti in smiselnosti. Je slab, nepotreben in če bo potrjen v Državnem zboru, škodljiv. Vlada slepo sledi vsemu najslabšemu, kar sta Evropska komisija in Evropski parlament sprejela na področju digitalizacije medijev ter umetne inteligence in kar na starem kontinentu duši svobodo izražanja ter svobodno podjetniško pobudo. Ena od temeljnih pomanjkljivosti zakona je opredelitev medijev kot storitve. Predlog zakona regulira kanale, tehnološka sredstva in akterje od novinarjev do vplivnežev, ne pa storitve kot take. Zdi se, da je predlog zakona napisan zaradi prijateljskega deljenja denarja našim medijem in nagajanja njihovim.”
Združenje novinarjev in publicistov: “Nasprotujemo določbam, po katerih o tem, kaj je sovražni govor, po lastni presoji odloča medijski inšpektor. V kolikor se ta določba ohrani, bi bilo nujno, da bi lahko medij odločbo inšpektorja izpodbijal v hitrem postopku pred sodiščem, ne pa v upravnem postopku, ki praviloma zaradi preobremenjenosti upravnega sodišča traja več let. Hitro odločanje pred sodiščem v takih primerih je predvideval osnovni osnutek zakona, iz katerega pa so bile te določbe iz nam neznanih razlogov črtane.”
Nov zakon o medijih je zaradi zastarelosti obstoječega nujno potreben, saj se je (medijski) svet v zadnjih dvajsetih letih povsem spremenil in zakonodajni okvir obstoječemu, hitro razvijajočemu se stanju nikakor ne ustreza. Ampak to, kar je s tem zakonom naredila koalicija, ne moremo označiti drugače kot “podkupovanje” izbranih medijskih lastnikov za politično pomoč na volitvah. Mnogi opozarjajo, da problem koncentracije lastništva medijev, kar je trenutno med najbolj perečimi problemi, ni naslovljen učinkovito. Ravno tisti lastniki, ki se skrivajo za svojimi medijskimi hobotnicami, pa bodo “pobrali” največ svežega državnega denarja. In ker ne bodo pljuvali v skledo, ki jih hrani, lahko predvidimo, komu bodo svoje medijske usluge ponudili v predvolilnem času (oziroma to že počnejo).
Seveda je problem tudi ureditev sankcioniranja t.i. sovražnega govora, ki prihaja v roke inšpektorja z zelo visokimi globami. Ne problem zato, ker ga ne bi bilo smiselno pregnati iz medijskega sveta. Temveč, ker je pojem toliko širok, nedefiniran in fluiden, da pomeni pravo skušnjavo za politično-ideološke zlorabe. Denimo, danes je marsikje na Zahodu kot sovražni govor smatrano že, če napišete, da je nek storilec kaznivega dejanja migrant narodnostnega porekla iz države tretjega sveta ali pripadnik etnične skupnosti kot so Romi. Kaj šele da bi problematizirali kolektivni vzorec početja “diskriminiranih manjšin”.
Grožnja visoke finančne sankcije pa kaj hitro vodi do samocenzure in s tem klestenja pravice do svobode izražanja. Ali pa uničenja kakšnega manjšega medija, ali novinarja, če se denimo nanj organizirano spravijo kakšni aktivisti tipa Pravne mreže za varstvo demokracije, ki so nedavno etični komisiji univerze prijavili profesorja dr. Mateja Lahovnoka, češ da je s spodnjim X-om širil sovražni govor.
Prav zato je treba biti pri posegih v svobodo govora izjemno previden in to početi kar se da skrbno in z občutkom. Trenutna oblast pa tega ne počne na ta način, zato je strah pred zlorabami upravičen. In ravno preventivna samocenzura je ena največjih groženj demokratični razpravi, ki mora biti tudi polemična, provokativna in ostra, ter posledično pravici javnosti do obveščenosti, ki je ena osnovnih postulatov demokracije.
Komentirajo lahko naročniki