Pričetek novega šolskega leta je tukaj in če v teh dneh poslušamo medije, ravnatelje, ministrstvo … je največja težava slovenskega šolstva trenutno kadrovska. Po domače – premalo je učiteljev. Največje pomanjkanje je na predmetni stopnji. Najbolj iščejo učitelje računalništva, matematike, fizike, biologije …
Kaj pravijo številke?
Po ocenah Ministrstva za šolstvo primanjkuje približno 3.000 učiteljev, medtem ko ravnatelji ocenjujejo, da jih je premalo okrog 7.000. Učitelji v osnovnih šolah imajo v povprečju okoli 45 let, medtem ko so srednješolski učitelji nekoliko starejši, okoli 49 let. Tretjina slovenskih osnovnošolskih učiteljev je starejših od 50 let, kar bo število učiteljev v prihodnosti le še zmanjševalo.
Na Statističnem uradu RS najdemo podatke, da se je glede na zgodnja devetdeseta število učencev zmanjšalo, število učiteljev pa povečalo. Število učiteljev se je od leta 1991 do 2025 povečalo s 14.691 na 18.616. Število učencev se je v istem obdobju zmanjšalo z 225.021 na 195.704. To pomeni, da je v letu 1991 v povprečju na enega učitelja prišlo približno 15,3 učenca, danes pa 10,5. To lahko pripišemo zmanjšanju normativov, večji obremenitvi učiteljev z birokracijo ter večji potrebi po dodatnem strokovnem osebju za podporo učencem s posebnimi potrebami.
Velik val učiteljskega upokojevanja, ki smo mu in mu še bomo priča, manjše število novih diplomantov pedagoških smeri, še manjše število le-teh, ki se dejansko odločijo delati v šolstvu, številne dolgotrajne bolniške, odhodi učiteljev v gospodarstvo … vse to so zaskrbljujoča dejstva, kaj bo s slovenskim šolstvom v prihodnjih letih.
So učitelji danes manj sposobni ali otroci bolj naporni?
Biti učitelj je bil vedno lep, plemenit in družbeno spoštovan poklic. Kako je torej možno, da mnogi pedagoški kadri zapuščajo šolstvo, saj najdejo v gospodarstvu manj stresno in bolje plačano delo? Mladi pa se za pedagoški poklic odločajo vse manj. Na Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije pravijo, da so glavni razlog za to slabe plače. Kljub temu pa učitelji na terenu večinoma plače ne navajajo kot bistvene motivacije pri odločitvi za pedagoški poklic. Ko jih povprašamo, kaj je razlog njihovih težav, jih večina navede slabe pogoje dela.
O vzrokih, zakaj obstoječi učitelji odhajajo v gospodarstvo, v pokoj, na dolgotrajne bolniške in zakaj novi ne prihajajo, smo govorili z več učitelji z različnih koncev Slovenije. Skupni imenovalec odgovorov je bil, da je delo učitelja danes neprimerljivo bolj obremenjujoče, kot je bilo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti.
57-letna učiteljica nemščine iz osrednje Slovenije, ki sicer pravi, da odločitve za svoj poklic nikoli ni obžalovala, je za naš portal povedala, da je njeno delo veliko bolj zahtevno, kot je bilo v prvem obdobju njenega poučevanja:
»Neprimerljivo več je birokracije, ki mi vzame ogromno časa in energije. Posledično imam tudi manj manevrskega prostora za samoiniciativo in ustvarjalnost. Več je snovi, ki jo je potrebno predelati, ni pa časa, da bi jo utrdili.«
Kot drugo veliko težavo, zaradi katere je tudi želela ostati anonimna, izpostavlja večjo problematičnost otrok in večjo, običajno negativno, vključenost staršev v proces poučevanja: »Najlažje je reči, da učitelji nismo sposobni. Pred 30 leti sem brez težav obvladovala razred z 32 učenci, saj so bili starši moji sodelavci pri vzgoji njihovih otrok. Danes pa sem jaz zanje nasprotnik – njih in njihovega otroka, če pridem kakorkoli navzkriž z njim, tudi če je to le slaba ocena, ker pač ni znal za več. Vse več je tudi otrok z nekimi diagnozami, ki pa mnoge spominjajo predvsem na nevzgojenost in zanemarjenost otroka. Vzdrževati red in kvalitetno poučevanje v takem razredu je skoraj nemogoče.«
Mateja, diplomantka matematike na Pedagoški fakulteti pred petnajstimi leti, ko je bil val sedanjih “starih” učiteljev v srednjih letih in je bilo v šolstvu težko dobiti zaposlitev, po letu iskanja službe ni dobila niti priložnosti za opravljanje strokovnega izpita. Zaradi finančne stiske se je zaposlila v proizvodnji v večjem podjetju. Tam so opazili njeno znanje in potencial. Sčasoma je napredovala in danes zaseda v podjetju visok položaj. Možnosti, da bi se kdaj zaposlila v šolstvu, ne vidi več: “Pred leti bi dala vse, da bi lahko šla poučevat v šolo. To je bil moj sanjski poklic. Toda ko danes gledam svoje sošolke s faksa, jim prav nič ne zavidam. Več kot s poučevanjem se ukvarjajo z birokracijo, nevzgojenimi otroki in vsiljivimi starši. Tudi moja služba je zahtevna, a mi je v izziv in mi nudi možnost razvoja. Moje delo je cenjeno in plača je višja, kot bi bila v šolstvu. Da bom sedaj pri štiridesetih šla v razred? Lepo vas prosim.”
Zdi se, da pravih rešitev ni
Naročniška vsebina
Ravnateljica ene o slovenskih šol je na to temo povedala, da je govoriti sicer lahko,
Naročniška vsebina
Slovenski šolski sistem potrebuje celostno rešitev na več nivojih. Kozmetični popravki, ki jih opravljajo vsakokratne vlade, so zgolj obliž na rano, ki bi potrebovala kirurga.
Komentirajo lahko naročniki