Rožnovenska nedelja, ki jo danes obhajamo, ni ena od navadnih nedelj, ki bi bila pred stoletji vpeljana samo zato, da bi nas na začetku oktobra spodbudila k molitvi rožnega venca. Ta nedelja ima korenine v usodnih dogodkih 16. stoletja. Za nas, ki živimo v 21. stoletju, je poučna primerjava, kako so se kristjani odzvali na velike stiske pred petsto leti, in kako se na sedanje grožnje odzivamo danes.
Nobeno obdobje zgodovine ni bilo mirno in varno; vsako je bilo zaznamovano z večjo ali manjšo krizo. Toda nekatere krize v zgodovini so bile sekularne, stoletne, prelomne, ker po njih svet ni bil več takšen kot prej. Pred petsto leti je vsa Evropa trepetala pred osvajalnimi pohodi turškega oz. otomanskega cesarstva, ki je podrejenim deželam vsililo islam.
Sedanja kriza je drugačne narave. Kanadska novinarka Naomi Klein v svoji knjigi Doktrina šoka ugotavlja, da najbogatejši dandanes ne želijo več reševati sveta. Vse bolj jim je namreč jasno, da so zaradi segrevanja zemlje in oceanov ter zaradi nevarnosti, ki jih prinaša umetna inteligenca, povsem nemočni, zato bodo, kot pravi novinarka, bogati svet prepustili nepredvidljivi usodi in skušali vsaj sami preživeti njegov konec.
Turki so evropskim krščanskim vojskam zadali serijo katastrofalnih porazov. Začelo se je s porazom ob reki Marici v Bolgariji leta 1371, nato na Kosovem polju leta 1389, še hujša je bila polomija krščanskih vojska leta 1396 pri Nikopolju ob Donavi v bolgarski Vlaški nižini. Tam sta si golo življenje komaj rešila ogrski kralj Sigismund Luksemburški in njegov vojskovodja Herman II. Celjski, ki je po rešitvi kralju dal za ženo svojo hčerko Barbaro.
Zdaj se v Evropi ubija legalno.
Nov zlom je sledil leta 1453, ko je padel Carigrad. Turkom so se dokončno odprla varata v Evropo po porazu krščanske vojske v bitku pri Mohaču leta 1526. Nato so hoteli Turki obkoliti Evropo še z osvojitvijo Mediterana.
Takrat je evropske narode, njihove vladarje in papeža obšla groza. Zavedali so se, da je evropska mornarica prešibka, da bi zaustavila turško. Energični papež Pij V. je več let pred odločilno bitko evropske vladarje pozival, naj sklenejo zvezo zoper Turke; obenem pa je med evropskimi narodi prebujal duhovne sile. Določil je posebne postne dneve in javne molitve, ki so med ljudmi naletele na splošen odziv.
Na prvo nedeljo meseca oktobra 1571, ko so se po mnogih deželah Evrope bratovščine rožnega venca zbrale k molitvi, se je pri Lepantu v korintskem zalivu razvnel odločilen spopad. Papež Pij V. je imel videnje, da je krščanska mornarica zmagala. Pohitel je v svojo kapelo in se Mariji zahvalili za uslišanje večletnih molitev. Zmago nad turškim ladjevjem je po gorečih prošnjah vernikov Mariji pripisal tudi Janez Avstrijski, poveljnik krščanske mornarice. Beneški senat pa je pod sliko, ki upodablja bitko pri Lepantu, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Mati Božja.«
Turška ekspanzija v Sredozemlju je bila po tej zmagi dokončno ustavljena. Kristjani so še naprej množično molili rožni venec. Sledile so nove zmage, leta 1683 pred Dunajem itd.
»Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Mati Božja.«
V istem obdobju se je Evropa začela spreminjati. Stara celina je bila po protestantki reformi, ki ji je sledila 30-letna vojna (1618–1648), in po francoski revoluciji, notranje vse bolj razklana. Nove brezbožne ideologije so začele razkrajati krščanske temelje Evrope, kar je v drugi polovici 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja privedlo do številnih revolucij in treh totalitarizmov.
Holokavst, gulagi in revolucionarno nasilje so po letu 1968 dobili nadaljevanje v spolni revoluciji, ki je izbojevala pravico do splava. Zdaj se v Evropi ubija legalno. Znašli smo se sredi kulture smrti, ker najpomembnejše institucije v Evropi ne varujejo življenja od spočetja do naravne smrti.
Nimamo več enotnega pogleda na življenje. Za kristjane je življenje zastonjski Božji dar, drugi pa obravnavajo ljudi podobno kot živali. Evropa je duhovna razbita, zato je vse bolj nemočna in nezmožna, da bi se poenotila v prizadevanju za reševanje vitalnih vprašanj našega časa.
Med ljudmi se po tihem širi kuga nezaupanja v prihodnost.
Med ljudmi se po tihem širi kuga nezaupanja v prihodnost. Če so se naši predniki pred petsto leti v strahu pred prihodnostjo z zaupanjem obračali k Mariji in molili rožni venec, smo danes na čistini. Nimamo več ničesar, na kar bi se kot skupnost oprli. Še pred desetimi leti so nekateri spričo ekološke krize videli rešitev v tehnološkem razvoju, ki bo zmanjšal toplogredne pline, uporabo plastike ipd. Toda tehnološki razvoj se je namesto v rešitev spremenil v grožnjo.
Geoffrey Hinton, Nobelov nagrajenec za fiziko leta 2024, ki ga kličejo »boter umetne inteligence«, je postal skeptičen do svojega lastnega raziskovalnega dela, s katerim si je prislužil najbolj prestižno nagrado. Namesto nadaljnjim raziskavam umetne inteligence se sedaj posveča ozaveščanju, kaj se nam lahko zgodi.
Pravi, da »pri takšnemu tempu razvoja kmalu nihče več ne bo vedel, kaj je resnica in kaj laž, kaj je original in kaj ponaredek. Nismo daleč od tega, da bo umetna inteligenca kljub najboljšim namenom njenih avtorjev prelisičila njih same in postala dominantna. Človeštvo se v zadnjih pet tisoč letih še nikoli ni srečalo z ničemer, kar bi bilo pametnejše od nas.«
Že omenjena novinarka Naomi Klein v svoji temačni knjigi ne govori le o svetu, ki razpada, temveč o ljudeh, ki se na njegov konec že pripravljajo in ga morda celo pospešujejo. Krize so bile nekoč priložnost, da so šli ljudje vase, začeli moliti in se vrnili k Bogu.
Človeštvo se v zadnjih pet tisoč letih še nikoli ni srečalo z ničemer, kar bi bilo pametnejše od nas.
»Danes najbogatejši krizo izkoristijo za nove oblike privatizacije, koncentracijo bogastva in zmanjševanje pravic.« In nadaljuje: »Nekoč so se milijarderji vsaj trudili prepričati svet, da je njihovo bogastvo dobro tudi za vse druge. Davos je bil včasih platforma za obljube o boju proti revščini, podnebni krizi in neenakosti. Danes ni več potrebe po lepih besedah. Najbogatejši vse manj čutijo potrebo, da bi se komu opravičevali. Razmišljajo izključno o svoji varnosti, usoda drugih jih ne zanima.«
Kanadska novinarka vendarle ni izgubila upanja. Meni, da je upor mogoč. Sveta, kot pravi, ne smemo prepustiti ljudem, ki mislijo, da si ga lahko preprosto kupijo. Prvo veliko vprašanje je, ali je upor proti globalnim elitam sploh mogoč. Mislim, da ni. Še preden bi se kdo postavil na čelo takšnega upora, bi z njim pometli. Razen tega komunikacijskih orodij, ki bi omogočila organizacijo upora, ne posedujejo uporniki, marveč elitni krog najbogatejših.
Rožnoveska Mati Božja v nas ne spodbuja upora, kajti upor temelji na jezi, ki ruši, pri tem pa se ne ozira na žrtve, in na prenos moči na novo elito, ki praviloma le kratek čas sledi svojim uporniškim idealom. Mariji je tuja tudi resignacija in obup, ker veruje, da je sprememba na bolje vedno stvar Duha, ki z ljubeznijo napolni naše duše.
Samo Jezus Kristus je Odrešenik sveta.
V tem je naše krščansko upanje in program delovanja. Ne moremo si postaviti za cilj, kar bi nekateri hoteli, da moramo rešili svet, ki se pospešeno pogreza v težave: od taljenja ledenikov, do vse bolj nevarnih in nemoralnih voditeljev držav, ki razpolagajo z vse bolj smrtonosnim orožjem. Samo Jezus Kristus je Odrešenik sveta.
Vendar nas ta vera spravlja v stisko, ker ne vemo, kaj to dejansko pomeni. Lahko pomeni, da bo Kristus svet rešil pred propadom, ker bo na samo njemu dojemljiv način preprečil ekološko kataklizmo in omejil uničevalno moč umetne inteligence.
Ali pa bo njegovo odrešenje sveta v tem, da bo sedanji svet zgorel v ognju, in bo v obliki, v kakršni je sedaj, prenehal obstajati, za ljudi pa se bo začela poslednja sodba. Ne vemo, kajti njegovi so časi in vekovi.
Za nas je odločilna vera, oklepanje Kristusa, pa naj njegovo odrešenje sveta pomeni kar koli.
Za nas je odločilna vera, oklepanje Kristusa, pa naj njegovo odrešenje sveta pomeni kar koli. Ni potrebno, da s strahovi, kaj bo, hranimo svojo radovednost, ali preigravamo možnosti, kako se rešiti, če pride kaj hudega. Bodimo kot Marija, ki dopusti, da ji Gospod dela velike reči, da ji vrača veselje, čeprav se zdi, da zanj ni nobenega razloga več.
Našim prestrašenim dušam ne morejo učinkovito pomagati psihologi in terapevti. Naj tako kot kristjani pred petsto leti, ko jih je bilo strah Turkov in islama, s sozakoncem, s svojimi otroki ali v občestvu Cerkve ponavljamo Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj.
Ob klicanju njenega imena bodo v nas dotekali studenci milosti, tolažbe, miru, pa tudi moči, da bomo premagovali strah in imeli moč za opravljanje vsakdanjih dolžnosti. Ali kot je rekel p. Pij iz Pietrelcine: »Moli, upaj in naj te ne skrbi. Bog je usmiljen in bo slišal tvojo molitev.« Zato recimo: Marija, Kraljica rožnega venca, prosi za nas.«
Komentirajo lahko naročniki