Slovenci imamo supermoč: v osmih besedah znamo otroku uničiti prihodnost, ga spremeniti v nevidnega uslužbenca leta in mu v podzavest vcepiti strah, zaradi katerega bo še pri petdesetih vztrajal v zakonu, ki je razpadel že pred osamosvojitvijo.
Miha Mazzini je na istanbulskem letališču ujel bistvo naše mentalitete in diagnoza ni ravno rožnata.
Grožnja slovenske matere otroku: “Če ne boš priden, te bomo pustili tukaj!” ga zadene kot popolna definicija vzgojnega modela, ki se v Sloveniji prenaša iz generacije v generacijo.
Mazzini razčleni ta stavek kot kirurg. Grožnja z zapustitvijo je za otroka psihološki potres – dovolj huda, da možgani preklopijo v preživetveni način. Beg ne gre, boj ne gre. Ostane le otrplost.
In iz otrplih otrok zrastejo otrpli odrasli: tisti, ki trpijo v službi, ne zamenjajo kariere in hodijo na morje vedno v isti kraj – po možnosti z bivšo in sedanjo ženo hkrati.
Beseda “priden” je v slovenščini unikat. Ne pomeni etičnega ali moralnega človeka, ampak nekoga, ki je tiho in ne moti. Ne gre za moralo, etiko ali spoštovanje pravil. Gre za konformizem.
Namesto napredka smo izbrali ponavljanje. Smo kot tisti otrok v kotu, ki se igra s kockami tri ure, da starši sploh ne vedo zanj. Odlično za mir v hiši, katastrofalno za življenjsko radost.
Kolumna se zaključi z ironičnim preobratom: otrok, ki bi na grožnjo zapustitve odgovoril z radovednostjo namesto strahu. Nemogoč scenarij? Morda. A ravno v njem tiči vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi ta vzorec enkrat prekinili?
Komentirajo lahko naročniki