Medtem ko svetovni mediji ob vsakem novem valu protestov v Iranu napovedujejo “dokončni konec” islamske republike, avtor in urednik Sohrab Ahmari opozarja na drugačno, morda bolj srhljivo realnost. Po njegovem mnenju iranski režim ne bo doživel spektakularnega zloma, kakršnemu smo bili priči ob padcu berlinskega zidu, saj je islamska republika v svojem bistvu že padla.
Današnji Iran Ahmari opisuje kot “režim duhov” – bledo senco nekoč mogočne revolucije. Ključni stebri njegove moči so se zrušili:
- Vojaška moč: Njegovi arabski podizvajalci (proxies) so oslabljeni, jedrski program pa delno uničen pod udarci Trumpovih specialnih bomb za uničevanje bunkerjev.
- Gospodarstvo: Iranska valuta dosega katastrofalne ravni, primerljive s tistimi v Zimbabveju.
- Ideologija: V urbanih središčih režim praktično ne uspe več uveljavljati strogih moralnih pravil, kot je obvezno nošenje hidžaba.
Namesto ljudske revolucije Ahmari napoveduje tihi prevzem oblasti s strani nacionalističnih elementov znotraj samega sistema, ki bodo morda prejeli le rahel sunek od zunaj.
Iransko ljudstvo ne primerja več svojega življenja z revolucionarnimi ideali, temveč z realnostjo svojih sosedov. Medtem ko Teheran ponavlja parole o “smrti Velikemu satanu”, Iranci opazujejo bleščečo blaginjo in rastoči življenjski standard v Turčiji, Združenih arabskih emiratih in Savdski Arabiji. Režim, ki je tako dolgo častil smrt in upor, je pozabil na osnove: kruh, vodo in elektriko.
Osrednje vprašanje prihodnosti Irana pa ni le politična menjava, temveč moralno okrevanje naroda. Ahmari izpostavlja najnovejši film režiserja Jafarja Panahija, Bila je samo nesreča. Film skozi zgodbo o ugrabljenem mučitelju raziskuje željo po maščevanju in izvajanju nasilja nad tistimi, ki so uničevali življenja.
Dilema, ki jo Panahi postavlja pred iransko občinstvo, je jasna: ali bo novi Iran ponovil krog represije in maščevanja, ki ga je pripeljal na trenutno dno, ali pa bodo Iranci zmogli odpuščanja?
Ahmari sklene, da nobena tuja intervencija ne more rešiti Irana pred njim samim. Če bodo ljudje iskali kri svojih mučiteljev, se kri v državi nikoli ne bo posušila. Prihodnost Irana je v rokah njegovih državljanov, ki se morajo odločiti, ali bodo dovolili duhovom preteklosti, da še naprej strašijo v njihovem skupnem domu, ali pa bodo končno izbrali življenje.
Komentirajo lahko naročniki